Deli osvetljujeta tragedijo v družini, so na pogovoru o knjigah poudarili zgodovinarji Aleš Gabrič, Bojan Godeša in Peter Vodopivec. Polpreteklo zgodovino bomo razumeli, ko bomo nanjo pogledali z vidika posameznikov, je menil Vodopivec.
"Polpreteklo zgodovino bomo lahko resnično razumeli šele takrat, ko bomo nanjo pogledali z vidika ljudi - kako so sami čutili in doživljali ta čas," je menil Vodopivec v Ljubljani na včerajšnjem pogovoru o prevodu knjige Stashe Furlan Seaton Vojna vse spremeni in knjige Aljoše Furlana z naslovom Domov, ki sta izšla pri založbi Modrijan.
Družina Furlan je živela v Trstu, potem pa pred fašističnimi predvojnimi pritiski pobegnila v Jugoslavijo. Med drugo svetovno vojno so zbežali v Jeruzalem, od tam pa v Južnoafriško republiko, v New York in London, kjer je bil Boris Furlan kratek čas član jugoslovanske kraljeve vlade. Nato so se vrnili v Jugoslavijo, ki pa ni bila več država, kot so jo poznali prej.
"V spominih gre za usodo izjemnega slovenskega intelektualca in njegove družine skozi oči njegove hčerke in mlajšega sina," je dejal Vodopivec.
Furlan je že leta 1942 napisal delo o partizanskem boju Slovencev, je povedal zgodovinar Bojan Godeša. "Partizanski boj je opisal izrazito v pozitivni luči," je dodal.
V času, ko je bil obsojen na Nagodetovem procesu, je bil profesor in dekan pravne fakultete v Ljubljani, kjer je predaval že pred vojno. Po zgodovinarjevem pojasnilu so bili med obsojenci na Nagodetovem procesu najprej sodelavci okupatorja, zatem tisti, ki niso pristajali na povojni sistem, zadnja faza pa je zajela "neposlušneže znotraj komunistične partije". Furlan je sodil v drugo skupino, je dejal.
Spomnil je, da je bil Furlan v svojem življenju tako na smrt obsojen že drugič. Leta 1942 so ga namreč na smrt obsodile že fašistične oblasti.
Boris Furlan je bil po Vodopivčevih besedah po svoji politični usmerjenosti protifašist, demokrat in liberalec. Po 2. svetovni vojni je zaradi svojih demokratičnih in svobodomiselnih nazorov prišel v nemilost, čeprav je ves vojni čas podpiral partizansko gibanje.
Smrtno obsodbo so mu kasneje sicer spremenili v zaporno, vendar je bil takrat po Vodopivčevih besedah že tako bolan, da ni mogel več normalno živeti.
Obe knjigi obdobju, ki ga obravnavata, dodajata "izrazito človeško dimenzijo", je po pogovoru dodal v izjavi za STA. Zlasti spomini hčerke kažejo njeno doživljanje obravnavanega časa na odprt način, predstavljen z narativno močjo, je dodal.