Vrhovno državno tožilstvo pod vodstvom nadutega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, ki se mu čez nekaj dni konča šestletni mandat, je popolnoma pogorelo v postopku pred informacijsko pooblaščenko.
Ko smo pred nekaj meseci pisali o korupcijskih aferah v zdravstvu, smo vrhovno državno tožilstvo pod vodstvom Fišerja prosili, naj nam sporočijo tudi imeni obeh tožilcev, ki vodita (pred)kazenski postopek v dveh zadevah. Gre za primer Simon Vrhunec in Bojan Uran in za skupino desetih zdravnikov, obdolženih za korupcijo.
Imen tožilcev nam nikakor niso hoteli sporočiti, češ da bi to škodilo interesom preiskave. Na naše vprašanje, kako bi objava imen tožilcev škodila postopku in kako bi se izvajali »nedovoljeni pritiski in vplivi na proces odločanja o pregonu«, niso argumentirano konkretno pojasnili.
Zaradi tega smo vložili pritožbo pri informacijski pooblaščenki Mojco Prelesnik, ki nam je pred nekaj dnevi ugodila. Z odločbo je vrhovnemu državnemu tožilstvu odredila, da nam mora v petih delovnih dneh poslati imeni tožilcev, ki vodita postopka, o katerih smo pisali. Pri tem se Prelesnikova ni strinjala s pojasnilom, ki ga je dobila od tožilstva, da bi pritisk javnosti po medijih povzročil motnjo v procesu odločanja o pregonu.
»Če bi upoštevali argumente organa, bi to lahko pomenilo, da bi morali zavračati dostop do večine takih informacij, saj vselej obstaja možnost 'pritiska medijev', ne glede na to, v kateri fazi sprejema odločitve je zadeva in pri katerem organu.« To velja tudi za sodnike, državne pravobranilce, inšpektorje, policiste …
Po besedah Prelesnikove zatrjevanje tožilstva, da si javnost še pred sprejetjem odločitve ustvari določeno mnenje o zadevi, to naj bi škodilo kakovosti odločanja tožilcev, ne vzdrži resne pravne presoje. To je še dodatni razlog, da ni mogoče sprejeti stališča organa, da bi razkritje imen tožilcev povzročilo motnje pri njihovem delovanju.
Toda tu se argumenti informacijske pooblaščenke ne nehajo. Kot je poudarila, je treba v tej zadevi upoštevati tudi določbo zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), iz katere izhaja, da so informacije, za katere smo zaprosili, brez dvoma povezane z opravljanjem javne funkcije tožilca, zato jih tožilstvo mora podati, tudi če bi njihovo razkritje lahko povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.
Tožilstvo se je zgolj na splošno in pavšalno sklicevalo na obstoj izjeme po ZDIJZ, v skladu s katero se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če bi razkritje podatka škodilo izvedbi kazenskega pregona.
»Organ se je zgolj na splošno in pavšalno skliceval na obstoj te izjeme, ne da bi izkazal, kako bi razkritje informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka kazenskega pregona. Takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, pa za obstoj zatrjevanje izjeme nikakor ne zadostuje.«
Vrhovno državno tožilstvo lahko zoper odločbo informacijske pooblaščenke vloži tožbo na upravnem sodišču, vendar smo prepričani, da bo v tem primeru pravna klofuta na koncu še bolj boleča.