Z njeno začasno odredbo se omejuje svoboda izražanja, kar je vedno občutljivo in tvegano področje v sodobnem demokratičnem svetu. Poleg tega se za to prepoved ni odločila na podlagi vpogleda v članek, pač pa na podlagi tega, kar sta prijavila zakonca Login. Gre torej za predvidevanja.
Ker ne omenjena zakonca ne sodnica niso videli članka, so lahko sklepali le na podlagi novinarskih vprašanj oziroma komunikacije. Iz argumentacije sodnice je razvidno, da sta po njenem zakonca Login relativno javni osebnosti, ki imata vendarle pravico do določene stopnje zasebnosti in da je za medije pravzaprav dovoljeno le poročanje o njihovem poslovnem delovanju.
Dr. Milosavljević se strinja, da nista absolutni javni osebnosti, saj nista izvoljena predstavnika ljudstva, sta pa – kot zelo uspešna poslovneža, o katerih se pogosto piše in tudi sama nastopata v medijih – relativno javni osebnosti.
Upoštevati velja, da v primeru pomembnih gospodarstvenikov, ki v javnosti vzbujajo veliko pozornosti, na primer v tujini Steve Jobs, Richard Branson, Bill Gates ali Elon Musk, precejšen del javnosti zanima njihova življenjska pot. Gotovo so tudi ti ljudje upravičeni do zaščite določenih vidikov zasebnosti, kot so njihovo zdravje ali mladoletni otroci.
Zaščito tega imajo tudi absolutne javne osebnosti. Zgolj poročanje o osebni karieri, osebnih izkušnjah in biografiji neke absolutno ali relativno javne osebe pa je stvar, ki je v sodobnem demokratičnem svetu vendarle dopustna.
Če katerikoli medij prekrši kakšno od temeljnih omejitev ali standardov, ki jih je vzpostavilo na primer Evropsko sodišče za človekove pravice glede varovanja zasebnosti, je poseg v svobodo izražanja utemeljen, je jasen Milosavljević.
Toda poročanje o vzponu in karieri nekega pomembnega poslovneža, njegovem razvoju, šolanju … sodi v sfero, o kateri se v svetu redno poroča. Poročanje o biografijah uspešnih poslovnežev je v tujini nekaj običajnega, o tem nastajajo cele knjige, pri čemer mnoge niso avtorizirane, torej ne gre za uradne biografije.
Če bi upoštevali standard, da je to nedopustno poročanje ali pisanje o življenju znanih poslovnežev, nikjer v Zahodni Evropi ali ZDA ne bi mogli izdati knjige – ali ustvariti filma – o Stevu Jobsu. ESČP je dalo v marsikaterem primeru večjo težo svobodi izražanja kot pravici do popolne zasebnosti. Stroge odločitve zoper svobodo izražanja morajo biti zelo tehtno utemeljene, premišljene.
Vsak, ki spremlja medije, ve, da so zgodbe o uspešnih poslovnežih ali drugih relativno javnih osebnostih sestavni in redni del medijskih vsebin.
Ali lahko sodnica sprejme tehtno in premišljeno odločitev, ne da bi sploh videla domnevno sporni članek? Milosavljević pravi, da gre tudi za vprašanje slovenske sodne prakse, sam se ne spomni primera, da bi bil neki članek že na podlagi poslanih vprašanj vnaprej opredeljen kot tako sporen, da je zanj potrebna prepoved. Gotovo je težko natančno sklepati o vsebini članka, če je šele v pripravi in ga nasprotna stran ali sodnik oziroma sodnica sploh ni videl oz. videla ter se sklepa zgolj na podlagi zastavljenih novinarskih vprašanj akterjem te zgodbe.
Vsak, ki spremlja medije, ve, da so zgodbe o uspešnih poslovnežih ali drugih relativno javnih osebnostih sestavni in redni del medijskih vsebin. Pogosto se o akterjih piše tudi, ne da bi se jih karkoli vprašalo, torej po sekundarnih virih. Vprašanje je, kateri konkreten podatek je v konkretnem primeru sporen, ker naj bi preveč posegel v zasebnost.
Samo objava zelo konkretnih stvari, kot so zdravstveni ali sorodni (običajno nezakonito pridobljeni) podatki, fotografije, pridobljene s teleobjektivi na zasebnem zemljišču, ali podatki ali fotografije mladoletnih oseb, so vsebine, ki so v Evropski uniji vzpostavljene kot standard, ko gre za nedopusten poseg v zasebnost, poudarja sogovornik.