Članek govori o nedavni obsodbi Perkovića in Mustača v Nemčiji ter o lex Perković, ki ga je predlagal tedanji premier, šef nekdanjih komunistov, Zoran Milanović. O ključni vlogi Romana Leljaka, raziskovalca v arhivih, smo pisali za tiskani Reporter. V tem članku, ki je ravnokar izšel v 7Dnevno, najbolj branem hrvaškem političnem tedniku, pa govorimo o povezavah zvezne Udbe in njenimi poskusi vplivati na razplet osamosvojitvene vojne v Sloveniji in na Hrvaškem.
Prst usode redko tako natačno pokaže na logiko zgodovinskih dogodkov, kot se je to zgodilo 31. 7. in 3. 8. 2016. Otvoritev spomenika Miri Barešiču (31. 7) je skoraj sovpadla z obsodbo Josipa Perkovića (3. 8.) v Munchnu. S tem naključjem je zgodovina sporočila, da krivice, ki jih je nekdanji sistem, predvsem pa njegova obveščevalna služba napravila, nikoli ne gredo v pozabo. In da so krivci prej ali slej kaznovani, četudi so njihova dejanja še tako prikrita. Tisti, ki so svečano odprli spomenik v Dragah (pri Pakoštanih, Zadar, op. BMT) 31. 7. seveda mogli slutiti, kakšna bo razsodba sodišča v Muenchnu.
A vedeli so, kakšna je bila vloga Perkovića ne samo v zadevi Đureković, temveč predvsem v stvari Barešičeve likvidacije. Ker je bil 12. julija 1991 štab Kosa še vedno v Zagrebu, mu je Josip Perković brez težav predal načrt akcije u Zadrski županiji (enota hrvaške lokalne samouprave, op. BMT), v kateri je Barešič izgubil življenje. Padel je v past. Da so njegovi kolegi vojaki preživeli, je pravi čudež. Izdaja je namreč prišla z vrha, kamor se je uspel vtihotapiti Josip Perković kot eden najpomembnejših zveznih udbovcev.
Nemško sodišče je tako prvo sodišče, ki je obsodilo ne samo umor znotraj hrvaške emigracije, temveč hkrati tudi kriminalno politično policijo, ki si je z vsemi sredstvi (med njimi je prednjačil umor) prizadevala ostati na oblasti, vsemu navkljub. In ki je sabotirala osamosvojitveno vojno republike Hrvaške, kot je prej sabotirala osamosvojitveno vojno v Sloveniji (za čas vojne je Udba organizirala stavko policistov, ki je bila potem odpovedana). Prst nemškega sodišča je po neverjetnem naključju datumov torej pokazal na veliko bolj obsežno zadevo, kot je en sam umor.
Pokazal je na to, da je bila Udba morilska organizacija, ki je svojo uničujočo voljo dokazovala tudi v trenutkih, ko se je zdelo, da je to docela nemogoče. Ko se je infiltrirala v organe nastajajoče hrvaške oblasti in je z umorom Mire Barešiča nameravala hrvaških domoljubom simbolično odvzeti voljo do boja. Perkovićevo dejanje je imelo jasen namen demoraliziranja tistih, ki so se tedaj borili za Hrvaško. Poslednji cilj pa je bil neuspeh domovinske vojne in reintegracija Hrvaške v SFRJ. Enako so na samem začetku osamosvojitvene vojne nameravali storiti tudi v Sloveniji.
Sam se dobro spominjam dni med 6. in 9. rujnom 1991, ko sva se z mednarodnim tajnikom HDZ Tomislavom Krušićem mudila na srečanju z Jacquesom Chiracom v Perrigeuxu. Tedaj mi je dejal, da Hrvaško branijo zgolj ljudje, ki so prišli iz tujine in jih je domov prignalo rodoljublje. V luči tega si predstavljam, kakšen pomen demoralizacije bi imela tedaj novica o Barešičevi smrti! Nič nenavadnega da so ga prav zaradi njegovih soborcev pokopali sprva (do leta 1992) pod tujim imenom.
V luči prihajajočih volitev razsodba sodišča razkrije tudi veliko o tem, kdo je bila zadaj za prizadevanji, da do lex Perković nikoli ne pride. To je bila stranka, ki je neposredni naslednik Zveze komunistov SDP Zorana Milanovića. In Zoran Milanović kot predsednik vlade RS, ki si je z Vesno Pusić prizadeval, da bi nekdanjim predstavnikom politično-kriminalnega establishementa ne bilo mogoče soditi. Hotela sta, da bi kriminalni titoistični sistem kot tak preživel sodbo zgodovine. Tu se Zoran Milanović kaže kot ključna oseba, katere namen je bil zagotoviti preživetje kriminalnih elementov partijske kaste v luči novih okoliščin, v luči vstopanja v EU, 1. julija 2013.
Ni nemogoče, da je Zoran Milanović toliko dragocen za nekdanjo nomenklaturo, da mu je tudi v letu 2015 in 2016 omogočila preživeti v nemogočih razmerah. Usluga se vrne za uslugo. Samo s tega stališča lahko razumemo, da je ostal predsednik SDP po porazu 8. novembra2015, predvsem pa po sestavi vlade s strani Tihomirja Oreškovića. V vseh normalnih okoliščinah bi moral namreč oditi. Toliko zaporednih porazov noben predsednik stranke ne more prenesti v normalnih razmerah. Razen če – kot na področju, ki ga je docela inficirala nekdanja Udba – od njegovega preživetja niso odvisni mnogi, ki so – kot Josip Perković krojili usodo zgodovine, ne da bi mi to sploh vedeli.
Po 3. 8. 2016 bi moral Zoran Milanović nujno odstopiti. Vesna Pusić je nekaj takega že storila: odstopila je od kandidature za generalno sekretarko ZN. kako bodo združeni narodi priznavali njeno avtoriteto, če pa ravna proti lastnem narodu in njegovim težnjam, da se osamosvoji? Če s svojim narodom ravna tako, kako bo šele potem z vsemi narodi sveta? Zoran Milanović mora oditi z mesta predsednika stranke, še posebej, če upošteva zgled Zdravka Tomca, njegovega predhodnika, ki je obsodil titoizem. Milanovićevo dejanje je namreč v luči novejše hrvaške zgodovine neopravičljivo.
Ščitil je ljudi, ki so se na najbolj krvav način organizirali zoper hrvaško samostojnost. Če bi slučajno postal premier pa zaradi teh dejstev svojega dela ne bi smel nikoli opravljati. To je lex Milanović.
