Kakšen je bil odnos staroselcev do novih spreobrnjencev, pove srbski pregovor, ki pravi, da je poturica hujši od Turka. Pregovor v štirih besedah razkrije ljudsko razumevanje identificiranja in kolaboriranja z okupatorjem.
V zgodovini vsakega naroda je zapisano ogromno pričevanj o kolaboriranju in izdajanju lastnega naroda okupacijskemu tujcu. Nikoli si nisem mislil, da bomo v Sloveniji 2016 v živo gledali podpiranje arabsko-islamske invazije na Evropo in Slovenijo. Naši bivši in zdajšnji politiki, skupaj z zamaskiranimi in oboroženimi jurišniki v prvi vrsti, so nas vse skupaj neprijetno presenetili, pa vendar hkrati tudi prebudili. Izdajanje lastnega naroda, sodobnih demokratičnih vrednot, spodkopavanje ustavne ureditve je očitno nekaj, kar si ti novodobni kolaboranti, poturice, jemljejo kot svojo pravico.
Uvoz arabsko-islamskih množic, zagovarjanje nedemokratične šeriatizacije v Sloveniji je postalo očitno politični program levega ekstremizma na Slovenskem. Skupaj s tem, da si jemljejo edino in zveličavno pravico razglašati drugačna mnenja demokratov za sovražni govor. Ali pa po politični policiji uvajati še diskriminacijsko policijo. Poturice mislijo, da lahko nam, ki nam je Slovenija pri srcu in v njem, zapovedujejo, kaj in kako lahko o tem govorimo. Očitno je vrednotni sistem tako poškodovan, da nič več ne loči med dobrim in slabim, med lučjo in temo. Pa vendar je stvar precej razumljiva, če pomislimo, kako je poškodovana levo- in desnosredinska evropska politična elita. Ta postaja s svojim odnosom do invazije največja grožnja lastnemu prebivalstvu.
Nemška predsednica vlade, na zahtevo turškega predsednika, ki sanja sanje otomanskega imperija, kazensko preganja satirike, ki nastavljajo ogledalo totalitarizma in islamske radikalizacije, ki je na pohodu v Turčiji. Turški diktator zahteva od svojih diplomatov po Evropi, da mu sporočajo, kdo ga obrekuje. Obrekovanju sledi zahteva za kazenski pregon, in sodeč po nemških izkušnjah, bodo naši politiki z upognjeno hrbtenico in kimajočo glavico prisluhnili diktatorskim zahtevam. Saj vendarle diktatorju plačujemo šest milijard evrov, da nam ne pošilja več nezakonitih migrantov. Izsiljevanje Evrope se mu več kot očitno izplača. Zato sem se odločil, da bom olajšal posel njegovim diplomatom. Zaprosil sem odgovornega urednika, da objavi to kolumno na internetu in jo s tem prepusti diktatorjevi blagohotnosti. Sapienti sat!
Kaj ni jasno in razumljivo glede invazije same? Verjetno skoraj vse, kajti le tako si je mogoče tolmačiti ravnanja evropskih komisark, italijanske in slovenske. Obe sta verjetno komaj čakali, da gresta v Iran, kjer sta se z ruto pokriti fotografirali z verskimi totalitaristi iz te diktatorske države, ki podpira mednarodni terorizem. Verjetno je bila njuna največja skrb barva in vzorec naglavne rutice, ne pa dejstvo, da s tem pristajata na poniževanje žena, vseh nas in političnega sistema, ki ga predstavljata. Poškodovan vrednotni sistem pač. Poškodbe so zelo resne in globoke, terapija bo zelo zahtevna.
Sindrom poturice je namreč na psihološki ravni podoben stockholmskemu sindromu, žrtev sindroma in poturica sta naprej tudi žrtev, nato pa se identificirata z napadalcem. Stvari gredo v takšne absurde, da celo žrtve posilstev zagovarjajo in pomilujejo lastne posiljevalce. In pogosto se tudi žrtve spremenijo v agresorje. Demokratična družba mora imeti imunski sistem, ki se sooči z žrtvami in jim pomaga, ter ustrezen sistem sankcioniranja.
Poturice, kolaboranti, ki želijo spodkopavati temelje ustavne demokratične ureditve, morajo odgovarjati pred demokratičnimi institucijami. V Sloveniji je težava, da je slovenska pravosodna veja ujetnik vrhuške, ki svoj vrednotni okvir črta v totalitarnosti nekega drugega režima. In tukaj se srečajo, rokujejo in poljubijo vrhuška in sodobne poturice. Mogoče jih je razumeti, imajo mnogo skupnega. Demokrati jih motimo, demokracija je zanje nujno zlo. Všeč jim je tisti del demokracije, ki dopušča tekmovanje slovenskega sodstva za dno mednarodne lestvice, ki meri kvaliteto in učinkovitost. In tisti del Slovenije, ki jim omogoča izčrpavanje njenih naravnih in drugih bogastev, ki smo jih ustvarjali skupaj, sedaj pa jih nekateri za mastne provizije na svoje švicarske in davčno oazne račune prodajajo tujcem. Za preostalo Slovenijo jim pač ni mar.
Ne samo Slovenija, celoten zahodni svet je pred velikimi izzivi. Teroristični napadi pripadnikov in zagovornikov Al Kaide in Islamske države postajajo v Evropi stalnica, lani Pariz, letos Bruselj. Špekulacije o tem, katero evropsko mesto bo naslednja žrtev napadov ali pa morda peščene italijanske, francoske ali španske plaže polnijo časopisne članke. Naša civilizacija je napadena, napadalec je identificiran in lociran. Težava, ki jo imamo, pa je, da tega dejstva enostavno ne želijo sprejeti. Dosti enostavneje je tiščati glavo v pesek, misleč, da bo problem izginil. Problem je tukaj, je zdaj, je med nami in bo z nami tudi v prihodnje. Prej ko se bomo soočili z njim, lažje nam bo.
Treba se bo odločiti, v kakšnem okolju želimo živeti leta 2050. V svetu, ki ga bodo pretresali verski spopadi zaradi neuspešnih eksperimentov multikulturalizma, ali v svetu vzajemne tolerance in spoštovanja do drugačnih. Jaz si želim in zahtevam od oblastnikov slednjega. Vendar pot do tja ne vodi z dopuščanjem invazije, nasilnega vstopa v našo evropsko hišo, lažno humanitarnostjo in lažnim občutkom krivde. Pot do tja terja od nas odločnost pri zahtevi do vseh, ki želijo biti z nami, do popolnega spoštovanja naših vrednot, demokratičnih načel in tradicij. To moramo zahtevati tudi od vseh, ki smo jih izvolili in jih še bomo volili. Naj nas zgodovina enkrat nekaj nauči, da ne bomo spet ponavljali starih napak.
Dr. Damir Črnčec, predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije ter predsednik sveta IGLU – Inštitita za globalno upravljanje