Pred dvema desetletjema so pomladne stranke na volitvah zmagale in zasedle natančno pol državnega zbora, po zadnjih je SDS in NSI pripadlo 26 poslancev. Na desni sredini je vse ostalo pri (včasih okrnjeni) strukturi politične pomladi, kot se je vzpostavila leta 1996 (ali že s prvimi volitvami v državni zbor), leva sredina pa se prepustila inovacijam in bolj ali manj premišljenemu ustanavljanju novih strank: ko je ponudba izgubila lesk, je bil na trg vržen nov, privlačnejši izdelek. Na volitvah ponudi stranko ali dve, ki se trži kot neideološka, usmerjena v prihodnost, nenavezana na stara omrežja.
Brez konservativcev in liberalcev
Slovensko desnico sestavlja liberalni, urbani oziroma meščanski del ter bolj konservativni sloj volivcev. Slednjim je bliže Katoliški cerkev, prednost dajejo tradicionalnim vrednotam in vzorcem ravnanja, pri prvih pa prevladujejo svobodomiselnost, agnostičen pogled na vprašanja presežnega, intelektualni dvom in urbani način življenja. Zdi se, da se je tradicionalna desnica upehala pri nagovoru obeh teh dveh korpusov volilnega telesa. A bili so časi, ko je spomladi 2011 na enem od izvršilnih odborov predsednik SDS omenil program 50 +. Ta premik proti zmagoviti sredini tisto leto na volitvah ni uspel, ostal pa je vtis, da si ne želi več širokega sodelovanja niti s pomladnimi strankami.
Odgovornost
Nič nenavadnega ni, da je pozornost medijev uprta tudi v najmočnejšo opozicijsko stranko, ki je za povrh že kar nekaj časa glede na anketno ugotovljeno javno mnenje najmočnejša stranka. Vodi po številu članov, lokalnih odborov, lokalnih svetnikov ali na primer evropskih poslancev. Je edina stranka, ki ima več kot deset poslancev in obstaja več kot dve leti. V etabliranih zahodnih demokracijah po izgubljenih volitvah vodstvo poražene strani odstopi, saj ve, da bo drugače odstopljeno. Andrej Bajuk je to storil, Janez Janša se za to ni odločil tudi po dveh poznejših porazih na predčasnih volitvah. V SDS sodijo, da njihov vodja in politika ne nosijo odgovornosti. Naslednje leto bo stranka svojemu voditelju najbrž podelila sedmi mandat. Janša je s svojim delovanjem največji adut levice (Goran Novković), menijo nekateri, drugi opozarjajo, da s svojo stranko in realno politično močjo onemogoča totalno ugrabitev političnega prostora. Drugače bi se celotna pahljača razporedila med levi in skrajno levi prostor.
Urednika Zaveze Lenarta Riharja v Demokraciji tudi skrbi, da v vseh demokratičnih strankah ni občutka naravne sopripadnosti. Vprašanje je, koliko levičarske miselnosti se je pretihotapilo v desni pol, in tako levičarski tok odnaša tudi velik del »desnice«, se sprašuje. Novi Demos, dodaja, bi moral biti očiščen trojanskega duha, ki je ob življenje spravil starega.
Dominantna pomladna stranka se je znašla v položaju, ko ne glede politične turbulence ne obrne lista v svoji zgodovini. Še en razlog za vznik novih strankarskih pobud, česar se zaveda tudi Janša sam, čeprav je pred leti, zadržan do ustanavljanje novih strank, svaril pred tvegano igro brez medijskih monopolov, ki lahko povzroči izgubo glasov. Na začetku leta je na proslavi 27. obletnice SDS dejal, da potrebujejo zaveznike in pozdravil nove stranke, s katerimi bi se vnovič vzpostavil demokratični lok po vzoru nekdanjega Demosa.
Prepuščena sredina
Največ kritike leti na vodstvo SDS, ker stranke ni pomaknilo proti moderni, liberalni desni sredini, s čimer bi pridobila več koalicijskega potenciala (Peter Jambrek). Po volitvah je sociolog Borut Rončević, nekdanji direktor direktorata za visoko šolstvo, dejal, da je SDS že dokazala, da zna, če se tako odloči, zelo odločno in uspešno nagovoriti sredino. »Predvsem zato je leta 2004 tako prepričljivo zmagala. Po tistem se za to ni več odločila. Tudi na tokratnih volitvah ne. Zdi se, da je šlo za zavestno odločitev.« Po padcu druge Janševe vlade je pomikanja SDS na rob po besedah političnega analitika Aleša Mavra dobilo strahoten pospešek in do zadnjih volitvah precej napredovalo. Maver je omenjal celo politično brezizhodnost velikega dela volilnega telesa.
Nekdanji poslanec SDS Jože Jerovšek, ki ne razume, zakaj si Janša nabira nove nasprotnike, je prepričan, da morajo biti resne stranke sredinske. »Jaz sem bil vedno za sredinsko SDS,« je dejal v pogovoru za Reporter. Ob vzniku več strank se boji, da bi šlo veliko glasov v nič. Čeprav bi bil nastanek novih kontraproduktiven, mu je povsem jasno, da bi ne bili normalna država, če praznega prostora s politično spretnostjo in populizmom ne bi skušal nekdo zapolniti.
Zastopstvo katoličanov
Ko se je NSI vnovič prebila v parlament, so po padcu druge Janševe vlade oznanili, da se razvijajo v »zmerno desnosredinsko stranko s potencialom, da v desetih ali petnajstih letih postanejo najmočnejša stranka na desnici«. Ustanovili so vlado v senci, predsednica NSI Ljudmila Novak je govorila, da stranka »želi postati nova alternativa na desnici«. Pred zadnjimi volitvami so z gospodarsko usmerjenim programom napovedovali desetodstotno podporo, a ostali le pri petih.
SDS očitajo odmik od sredine, Nova Slovenija se je dala v zobe s preveč sredinskim »neoliberalnim« programom. Slišali smo lahko, da je spregledala zastopanje katoličanov, lahko bi več načel in izhodišč sprejeli iz krščanskega družbenega nauka. (Matija Ogrin, podpredsednik Nove slovenske zaveze) Ko je neposredno po zaprtju volišč Aleš Primc, vodja poudarjeno katoliško obarvane Koalicije za otroke gre, napovedal novo stranko, je predsednica NSI Novakova dejala, da upa, da to ne pomeni, da bo v parlament prišlo manj desnih strank. »Če morebitna nova stranka ne bo mogla nagovoriti novih volivcev, njen obstoj ni smiseln. Dodana vrednost bi bila, če bi ji uspelo nagovoriti tiste, ki se doslej niso prepoznali v nobeni izmed strank desnega pola,« so za tem še pojasnili v NSI. Novakova teh zadržkov (podobni so omenjenim Janševim) pozneje ni ponovila, je pa navrgla, da »določeni novi obrazi niso tako novi, kot se želijo prodati«.
Jasnejši profili strank
Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, nekdanji funkcionar SDS v Časniku opozarja, da bi se napetost iz odnosov med SDS in NSI ter nekoč SLS in NSI, kjer vsi gojijo občutek večne ogroženosti, samodejno najedal tudi odnose z novo stranko. Ker ni popotnica, ki bi napovedovala uspešno sestavljanje koalicijske vlade … Sušnik rešitev vidi v jasnejši programski usmerjenosti med obstoječimi strankami: njihovi profili strank bodo morali postati izrazitejši, to bo omogočalo izbiro. Premalo je kadrov in denarja, da bi si lahko privoščili pet ali šest volilnih kampanj in list kandidatov. »Po sistemu nemških desnih strank pa bo treba nekoč doseči tudi dogovor o prepustitvi volilnih okrajev tistemu, ki ima največje možnosti za zmago. Zazdaj se obnašamo na desni bolj kot v otroškem vrtcu, kjer se borimo za vsako igračo posebej, kljub polni škatli zalog – volitve tečejo tako, da znotraj okrajev gledamo spopade velikanov na smrtni rezultat, ne pa usklajenega taktiziranja. Politika zahteva zrelost in zrelost pelje v konsolidacijo.«
Zadržki padajo
Zaradi ponavljajočih se volilnih porazov je, kot kaže, konec dolgo trajajoče preudarnosti do novih dosežkov. Vse manj je ozira na občutljive odnose med pomladnimi strankami (če se spomnimo samo »izdajskega« ustanavljanja Virantove Državljanske liste) ali zadržanosti zaradi proporcionalnega volilnega sistema. Ta ne omogoča, da bi več kot tri stranke demokratičnega izvora (dvakrat sta »prišli skozi« le dve, leta 2008 in 2014) prestopile volilni prag.
Nekaj zadnjih podatkov. Še vedno ima največjo podporo med strankami SDS (Ninamedia 12,4 odstotka, Mediana 12,8 odstotka in Episcenter 23 odstotkov opredeljenih), SD na drugem mestu zaostaja, a je pred SMC. Nova Slovenija ostaja pri svojem deležu: Ninamedia 4,3 odstotka, Mediana 3,7 in Episcenter devet odstotkov opredeljenih. Ljudski stranki je merjenje Mediane prineslo dva odstotka. Po anketi te agencije je skoraj dve tretjini volivcev neopredeljenih: 12,7 odstotka vprašanih se volitev ne bi udeležilo, vsak četrti ne ve, katero stranko bi izbral, vsak peti pa ne bi izbral nobene od strank.
Podatki niso nič novega. Prostor za nove stranke se je sprostil že po letu dni Cerarjeve vlade. Niso pa zato kaj dosti bližje predčasne volitve. Če bodo naslednje kar redne in jih bo Miro Cerar dočakal kot predsednik vlade z neokrnjeno koalicijo, bi se volivcem že dobro znana dinamika ustanavljanja novih strank na levici umirila. Vseeno bi bil pravi čudež, če bi bila SMC še enkrat prepoznana (‘blagoslovljena!’) kot alternativa SDS in ponovila mandat. Z odločitvijo, na koga naj stavijo režiserji iz ozadja, se ne mudi.