Po načrtovanem včerajšnjem srečanju med ministrom Tonetom Peršakom in filmskimi ustvarjalci, za katere je dosedanji direktor SFC Jožko Rutar edini primerni kandidat, se polemika seli v državni svet. Ta naj bi s sklepom, sprejetim na današnji seji, celo podprl vprašanja državnega svetnika dr. Zorana Božiča. V njih se poleg spraševanja o ministrovi odgovornosti za nastali zaplet sprašuje, če so »nekredibilne in neresnične obtožbe« na račun Rutarja razlog za zavrnitev njegovega ponovnega imenovanja na funkcijo direktorja SFC.
Za tako imenovano »stroko«, za kar se imajo filmski ustvarjalci, je Jožko Rutar že samo zato, ker se je edini prijavil na javni natečaj, »tisti kandidat, od katerega se lahko pričakuje, da bo SFC vodil ambiciozno, odgovorno in s trajnejšimi načeli.« Ob tem je omenjanje ambicioznosti precej nenavadno, če ne celo malce smešno, ko vendar vemo, da je prišlo pod Rutarjevim vodenjem skoraj do razpolovitve sredstev za delovanje SFC; od 8,5 milijona evrov na štiri milijone evrov(!).
Če bi bil Rutar ambiciozen direktor, tako drastičnega znižanja sredstev nikakor ne bi dovolil in bi raje odstopil, ne pa da je skoraj do bridkega konca vztrajal na funkciji direktorja in nato še znova kandidiral. Obenem bi lahko že poprej, ko je še opravljal naloge direktorja in ko so bila sredstva za delovanje SFC vidno zmanjšana, prišlo do zastoja filmske produkcije in ne šele zdaj ter zgolj zato, kot je prepričan Božič, ker filmski center od 1. julija, ko se je moral po izteku petletnega mandata posloviti Rutar, nima več polnopravnega vodstva.
Lahko da Jožko Rutar uživa ugled in podporo strokovne javnosti, kot navaja v svojem pojasnilu svetnik Božič in skupaj z njim privilegirani filmski ustvarjalci, ki jih je iz javnih sredstev leta in leta zapovrstjo »servisiral« Rutar. Ugled gor ali dol, ob čemer se seveda vprašamo »le zakaj«, dejstvo je, da je ministrstvo za kulturo v času prejšnje ministrice Julijane Bizjak Mlakar proti Rutarju vložilo kazensko ovadbo zaradi domnevne zlorabe položaja. To je eden od glavnih razlogov, da se vlada že drugič ni strinjala s predlogom sveta SFC, javne agencije za Rutarjevo ponovno kandidaturo.
Filmski ustvarjalci so seveda prepričani, da so v ozadju zavrnitve ponovnega imenovanja Jožka Rutarja pritiski SMC, zato zavračajo vse sume o tem, da bi moral Rutar prevzeti kazensko odgovornost za nepravilnosti pri dodeljevanju sredstev za sofinanciranje filmov SFC. Po njihovem mnenju je bil Rutar kot direktor SFC tako po Zakonu o SFC kot pravilniku pooblaščen za to, da odloča o izboru, o usklajevanju finančnih parametrov, o izdaji odločb in o sklepanju pogodb. To pomeni, da mnenja strokovnih-programskih komisij, te naj bi bile po mnenju filmskih ustvarjalcev le v funkciji posvetovalnega organa direktorja, zanj niso bila zavezujoča. No ja, zakaj jih pa potem sploh imamo?
Če sodimo po poročilu o nadzoru zakonitosti dela filmskega centra, ki ga je opravilo ministrstvo za kulturo, to zagotovo ne drži. Rutarju je očitano, da je nekaterim projektom samovoljno dodelil več sredstev, kot je odločila strokovna komisija, za kar ni uporabil meril in pravnih podlag, svojih odločitev ni ustrezno pojasnil niti seznanil sveta SFC, zaradi česar mu je tudi očitano nezakonito ravnanje.
Poleg vložene kazenske ovadbe zoper Rutarja bodo informacije o domnevnih kršitvah na SFC obravnavane kot pobuda za revizijo, ki jo bo izvedlo Računsko sodišče RS.