Slovenija

Po Madžarski vstaji je zatočišče v Sloveniji poiskalo 2361 beguncev

Deli na:
Po Madžarski vstaji je zatočišče v Sloveniji poiskalo 2361 beguncev

Dr. Attila Kovacs z Inštituta za narodnostna vprašanja, urednik zbornika »Kam gremo prijatelji?« »V svet!«

Četrtega novembra leta 1956 se je iz vojašnice Zajda v bližini naselja Lenti, umaknila celotna četa stotih vezistov. S polno opremo, radijskimi oddajniki in orožjem ter 17 vozili so pri Rédicsu prečkali madžarsko-jugoslovansko mejo. Ko so prispeli v prvo slovensko naselje Dolga vas, v njem so živeli pretežno madžarski prebivalci, naj bi na poizvedovanje domačinov: »Kam gremo prijatelji?« vojaki odgovorili: »V svet!«

»Kam gremo prijatelji?« »V svet!« je tudi naslov zbornika, ki sta ga danes na v prostorih Balassijevega inštituta predstavila Veleposlaništvo Madžarske v Ljubljani in Inštitut za narodnostna vprašanja. Madžarsko vstaja 1956 (izbruhnila je 23. oktobra) je v publikaciji prikazana z vidika begunskega vprašanja na območju Slovenije. Po zatrtju vstaje je Madžarsko zapustilo okoli 200.000 ljudi. Največ (90 odstotkov) jih je zbežalo najprej v Avstrijo preostalih deset odstotkov pa v Jugoslavijo. Po besedah urednika dr. Attila Kovacsa je od 19.857 beguncev v Jugoslaviji zatočišče v Sloveniji poiskalo 2361 beguncev. Za večina od njih je bila Slovenija (pa tudi Jugoslavija) samo vmesna postaja na poti v eno izmed zahodnih držav.

V drugi fazi begunskega vala od 4. novembra do začetka januarja 1957 je Attila potegnil ločnico z začetkom decembra 1956. Do tega datuma po zatrtju vstaje so namreč jugoslovanske oblasti madžarskim organom prisilno vrnile 1.200 ljudi. Po poročanju mednarodnega tiska, pritisku OZN in diplomacij zahodnih držav pa od začetka decembra Jugoslavija beguncev ni več zavračala in jim je do avgusta 1957 podeljevala azil. Ne nazadnje, ZDA so takrat uradno odobrila prvo pošiljko pšenice v vrednosti šestih milijonov dolarjev.

Edini slovenski pa najbrž tudi jugoslovanski članek, ki ne povzema suhoparnega poročanja Tanjuga, je  je objavil Slovenski poročevalec 23. decembra 1956 pod naslovom Na kosilu z madžarskimi begunci. Gre za daljšo (avtor stane Lenardič) reportažo s taborišča Borl pri Ptuju. V Sloveniji je bilo za begunce v severovzhodnem delu republike urejenih osem taborišč in dva sprejemna centra. Prvega so še med vstajo odprli v Veržeju (v Marijanišču), ga po treh tednih zaprli in odprli novega na gradu Borl. Januarja 1957 so nova taborišča uredili še v hotelih v Radencih in Rogaški Slatini te v dvorcu Štatenberg. Omenimo še Bizeljsko, Brestanico, Črnci in Mursko Soboto.

Februarja je bil ustanovljeno »posebno« begunsko taborišče Jelšingrad blizu Šmarij pri Jelšah. V njem so skušali na temelju kompromitirajočih podatkov begunce pridobiti za kontrašpijonažo in vohunjenje. Napor je padel v vodo, saj po poročilu državne varnosti »večina beguncev ni pobegnila zaradi neke predanosti socializmu, temveč iz popolnoma drugih vzrokov in nimajo nobenega interesa, da bi pošteno delali za Jugoslavijo.«