Po njegovih besedah pa ni znakov, da bi šlo pri transakcijah za pranje denarja ali pa celo financiranje terorizma.
Komisija, ki se osredotoča na politično odgovornost za sanacijo bančnega sistema konec leta 2013, je v pridobljenih dokumentih našla nakazila iranske banke Export Development Bank of Iran, ki naj bi prek NLB oprala za približno milijardo dolarjev, zato je danes zaslišala nekdanjega direktorja urada za preprečevanje pranja denarja.
"Za pranje denarja mora obstajati predhodno kaznivo dejanje, v tem primeru pa tega ni bilo. Ne morem tega trditi čisto za vsako transakcijo, kakšna bi morda lahko izvirala iz kaznivega dejanja, ne pa v celoti," je pojasnil.
Na uradu so za sumljive transakcije prvič zvedeli marca 2010, in sicer na zaprosilo tujega urada, ki jih je zaprosil, če jim sporočijo določene podatke iz njihovih evidenc, je pojasnil Plausteiner. Šlo je za podjetje, registrirano na Deviških otokih, njen lastnik naj bi bil angleški državljan. Na javnem delu zaslišanja je poudaril, da gre za tajne informacije, zato podrobnosti ne more razkrivati poslancem. Sejo komisije so sicer po dveh urah zaprli za javnost, za zaprti del zaslišanja pa je bil Plausteiner odvezan molčečnosti.
"Dobili smo obrazložitev, da gre lahko za pranje denarja in financiranje terorizma, zato smo transakcije označili kot sumljive," je pojasnil Plausteiner. Po njegovih besedah so NLB zaprosili za podatke o prometu na računu, ko pa so videli, za kako velik promet gre, so zadevo obravnavali prioritetno. "Šele oktobra 2010 je NLB prijavila sumljivo transakcijo," je pred komisijo, ki jo vodi Anže Logar (SDS), navedel nekdanji prvi mož urada za preprečevanje pranja denarja.
Urad je po njegovih besedah podal predlog za uvedbo postopka na Banko Slovenije, o tem so obvestili ministrstvo za zunanje zadeve in oktobra 2010 podali obvestilo na kriminalistično policijo in Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo. Policija je sicer nato, kot so poročali mediji, presodila, da takrat prejeti podatki niso dosegali ustreznega dokaznega standarda za začetek predkazenskega postopka. Zdaj je postopek začelo specializirano državno tožilstvo.
Plausteiner je ocenil, da je svoje delo opravljal dobro. Urad po njegovih besedah letno dobi med 400 in 600 prijav sumljivih transakcij. Okoli 60 odstotkov vseh prijav ponavadi posredujejo na policijo zaradi suma pranja denarja. Urad letno prejme tudi približno štiri prijave suma financiranja terorizma, vendar se doslej nobena ni izkazala kot dejansko financiranje terorizma, je pojasnil.
Logar mu je očital, da urad pri svojem delu ne deluje proaktivno, temveč le analizira prejete podatke. "Mar niste urad za preprečevanje pranja denarja," ga je vprašal, Plausteiner pa mu je pojasnil, da urad deluje v skladu z zakonskimi predpisi. Plausteiner je bil kot priča že zaslišan na komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, vendar pa je bilo tisto zaslišanje v celoti zaprto za javnost.
V SDS pa sprašujejo, zakaj v primeru suma pranja denarja prek NLB Urad za preprečevanje pranja denarja ni ukrepal (objavljamo sporočilo SDS):
Je Urad za preprečevanje pranja denarja nedeljski krožek, ki zgolj zbira prijave suma pranja denarja, s katerimi potem ne naredi nič?
Parlamentarna komisija, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, je danes na zaslišanje povabila nekdanjega direktorja Urada za preprečevanje pranja denarja Andreja Plaustainerja. Na seji komisije je bilo govora predvsem o sumu pranja denarja v Novi Ljubljanski banki, ki je potekalo dobri dve leti (od decembra leta 2008 do novembra 2010) in ko se je prek transakcij v NLB oprala milijarda ameriških dolarjev. Sejo komisije so sicer po dveh urah zaprli za javnost, za zaprti del zaslišanja pa je bil Plausteiner odvezan molčečnosti.
Nekdanji direktor urada za preprečevanje pranja denarja Andrej Plausteiner je pred komisijo v pričanju uvodoma spregovoril o samem primeru, pri čemer je dejal, da so za sumljive transakcije iranske banke prek NLB izvedeli leta 2010 od tujih organov, ko je eden izmed tujih organov zaprosil, če jim sporočijo podatke iz svojih evidenc glede podjetja, registriranega na Deviških otokih, njen lastnik pa naj bi bil angleški državljan. Na javnem delu zaslišanja je Plausteiner dejal, da gre v tem primeru za tajne informacije, zato podrobnosti ne more razkrivati poslancem, je pa ob tem povedal, da so transakcije, ki so potekale iz iranske banke sicer označili kot sumljive, prav tako so NLB zaprosili za podatke o prometu na računu, obenem pa naj bi zadevo obravnavali prioritetno. Kljub temu, da so prvo prijavo dobili že v marcu 2010, pa so zadevo Policiji odstopili šele novembra 2010, je Plausteinerju očital dr. Logar. Plausteiner pa je dejal, da so v konkretnem primeru podali predlog za uvedbo postopka na Banko Slovenije, o tem so obvestili ministrstvo za zunanje zadeve in po njegovih besedah oktobra 2010 podali obvestilo na kriminalistično policijo in Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo.
Plausteiner je sicer ocenil, da je svoje delo kot direktor Urada opravljal dobro. Urad po njegovih besedah letno dobi med 400 in 600 prijav sumljivih transakcij, ki bi lahko bile povezane s pranjem denarja, od tega 80% prijav dobijo s strani bank, največji delež prijav pade prav na NLB. Okoli 60 % vseh prijav Urad po navadi posreduje na policijo zaradi suma pranja denarja. Po Plausteinerjevih besedah Urad letno prejme približno štiri prijave suma financiranja terorizma, vezano konkretno na osebe, vendar pa se doslej še nobena od teh prijav po njegovih besedah ni izkazala kot dejansko financiranje terorizma. Glede na navedbe Plausteinerja o tem, kako Urad deluje, je dr. Logar vprašal, ali Urad za preprečevanje pranja denarja opravlja samo analitično funkcijo ter sprejema prijave in jih posreduje naprej ali pa opravlja tudi kakšno proaktivno funkcijo. Plausteiner je povedal, da je proaktivnost Urada v tem, da zadeve pošljejo naprej na pristojne organe. »Imamo omejen obseg resursov, ampak vsako sumljivo transakcijo obdelamo in damo naprej,« je zatrjeval Plausteiner, pri čemer pa ni vedel konkretneje povedati o kakšnih zneskih denarja bi lahko govorili pri omenjenih sumljivih transakcijah. Po dodatnih vprašanjih je ocenil, da gre za sumljive transakcije v višini od 50.000 evrov pa tudi do 100 in 200 milijonov evrov.
Predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar je nekdanjega direktorja Urada za preprečevanje pranja denarja soočil s podatkom, da je v letih 2009 in 2010 število prijav o pranju denarja upadlo na 28 v posameznem letu, in da ta podatek bistveno odstopa od števila prijav, ki jih je navajal Plausteiner za predhodna leta. Plausteiner sicer ni znal konkretneje pojasniti, zakaj je prijav manj, to dejstvo je predvsem pripisoval izobraževanju, ki ga Urad opravlja.
Dr. Logarja je v nadaljevanju zaslišanja zanimalo, katero kategorijo tveganja bi morala NLB banka dati podjetju iranskega državljana, ki je opravljalo sumljive transakcije, glede na podatke, ki so bili Uradu znani, vendar se je Plausteiner konkretnemu odgovoru izmikal, rekoč, da ni seznanjen z internimi pravili tveganj, ki jih ima banka, čeprav je, kot je dejal dr. Logar soustvarjal in sooblikoval smernice glede preprečevanja pranja denarja in o tem tudi izobraževal bančnike.
Dr. Logarja je tudi zanimalo, kako je mogoče, da v NLB banki 20 mesecev perejo denar, Urad za preprečevanje pranja denarja pa ne ve prav nič o tem, še posebej, ker so zakonsko jasna pravila glede obveščanja Urada o sumljivih transakcijah, obenem pa je želel vedeti tudi, ali je Plausteiner opravil kak pogovor s pooblaščenci z NLB glede poslovanj iranskega državljana, Plausteiner pa ni določno odgovoril na vprašanje. Je pa kasneje med pričanjem pritrdil, da pozna Zdenko Bernik Strelec, ki je bila pooblaščenka glede pranja denarja v NLB. Prvotno je sicer dejal, da ne ve, koliko časa je bila pooblaščenka, nato pa pritrdil, da celotno obdobje, ki je vezano na sumljive transakcije pranja denarja.
Plausteiner je precej nejasno odgovarjal na vprašanja o tem, kako Urad beleži posamezne prijave suma pranja denarja prek telefona. »Če vas kliče pooblaščenka, ki jo vi izobražujete, s katero ste skupaj postavljali smernice glede preprečevanja pranja denarja, ali niste dolžni zavesti vsakega takšnega pogovora?« je vprašal dr. Logar, Plausteiner pa je dejal: »Ne, ni beleženja pogovorov. Veliko teh pogovorov je z vidika preventive in ti pogovori se ne beležijo,« je dejal. Dr. Logar je to pospremil z besedami, da »Urad za preprečevanje pranja denarja ni nedeljski krožek, ki reče, dobro, če je kaj sumljivega, nam pa pošljite. Če nekdo da prijavo tudi prek telefona, se mora to zabeležiti.« Ob tem pa je dodal še, da »skoraj v vsaki službi ne samo, da zabeležijo pogovor, še snemajo ga, vi ste pa Urad za preprečevanje pranja denarja in pustite, da informacije letijo mimo vas,« na kar je Plausteiner odvrnil, da resda vseh telefonskih pogovorov in prijav ne beležijo, da pa o pomembnih telefonskih pogovorih naredijo uradni zaznamek.
Dr. Logarja je v nadaljevanju še zanimalo, ali je Urad za preprečevanje pranja denarja skladno z zakonom NLB oglobil z ustrezno finančno kaznijo, ker banka Uradu ni posredovala vseh podatkov o sumljivih transakcijah, pa je Plausteiner odvrnil le, da tega niso storili. »Torej, odprli ste dosje sumljiva transakcija, zakon vam nalaga izrek globe, v primeru, da ne pride do obvestila s strani banke, vi pa tega niste naredili. Kako je to mogoče, če pa vam pooblaščenec ni sporočil transakcije, ki bi vam jo moral?« je zanimalo dr. Logarja, a je Plausteiner dejal, da NLB niso oglobili, ker je Banka Slovenija naprej peljala postopek. Dr. Logar je nato vprašal, kakšen Urad je to, da ko odpre sumljivo transakcijo, preneha spremljati sumljive transakcije na računih, plačilni promet pa se nemoteno izvaja naprej, Plausteriner pa je dejal, da »to ne gre avtomatsko. Dobimo prijavo, zberemo promet in damo policiji.« Nato pa je k temu dodal, da je »težko vse zadeve spremljati.«
»Po zakonu imate možnost, da predhodno preučite sumljivo transakcijo in da se transakcija ne izvede. Soočeni ste bili s sumom pranja denarja epohalnih razsežnosti in vi ste vse skupaj ustavili?« je nato vprašal dr. Logar, na kar je Plausteiner odgovoril, da na Uradu na omenjene transakcije niso gledali kot na transakcije epohalnih razsežnosti. Prav tako pa niso dobili nobenega indica, da naj bi šlo pri teh transakcijah za kakršnakoli predhodna kazniva dejanja. "Za pranje denarja mora obstajati predhodno kaznivo dejanje, v tem primeru pa tega ni bilo. Ne morem tega trditi čisto za vsako transakcijo, kakšna bi morda lahko izvirala iz kaznivega dejanja, ne pa v celoti," je dejal Plausteiner. Večkrat je še dejal, da je sicer obstajal sum, da gre za pranje denarja, vendar pa ta sum ni bil utemeljen. Tudi zato se Urad ni poslužil zakonske možnosti, da bi blokiral sumljive transakcije, Plausteiner pa je ponovno dejal, da se »sumi niso izkazali kot utemeljeni, ker ni bilo predhodnega kaznivega dejanja in ker ni bilo sumov ali indicev, da bi šlo za financiranje terorizma, transakcij nismo mogli blokirati.« Za Plausteinerja tudi predvidevanje, da je bil denar, ki je bil opran prek NLB, namenjen za izdelavo atomske bombe, ni dovolj utemeljen sum, da bi transakcije blokirali, prav tako pa po njegovih besedah, Urad ni imel nobenih pravno-formalnih možnosti, da bi zahteval prekinitev poslovanja NLB z iranskim državljanom oziroma z njegovimi podjetji, ki je izvajalo sumljive transakcije.