Človek se ne more ubraniti te podobe, ko razmišlja o slovenski zdajšnjosti. Dejstvo je, da smo na pragu hude preizkušnje, ki se utegne prav razbesneti šele v letih, ki prihajajo. Sedanji čas je še vedno čas miru, vendar čas, v katerem stvari že razpadajo, in se mora vsak znajti po svoje, pa čeprav se loti oranja državne ceste. To metaforo smo izbrali namerno: zdi se nam najprimernejši način, na katerega je mogoče pojasnjevati zmedo, ki ta čas preplavlja institucije izvršne oblasti. V ospredju so ukrepi, ki jih je vsak dan več, pa so hkrati vsak dan bolj nesmiselni. Varčevalni paketi in kadrovska kombinatorika se zdijo kot po burji znesen časopis, tako pa je, ker se nihče ne vpraša o globinski strukturi družbe in njenih institucij, o materialu, na katerega se vse skupaj nalaga. V najbolj konkretnem planu je preprosto spoznanje: evolucija človeške družbe na Zahodu je prišla do točke, ko sta poceni in kvalitetno delo postala nezdružljiva. Za Slovenijo velja enako. Ne boš dobil strokovnjaka, ki bi delal dobro, a hkrati poceni, glede na javni diktat celo zastonj. Če bi se hotel Pahor v resnici lotiti učinkovitih varčevalnih ukrepov, bi ne smel začeti pri drastičnih rezih v temeljne človekove pravice, ki so dobro plačilo za kvalitetno delo. Moral bi začeti drugod, nujno pri reorganizaciji državne uprave. To bi bil rez v pravo smer. V njej obstaja veliko institucij, ki se podvajajo, ali je čas, v katerem so bile potrebne, že minil. V ospredju je Služba vlade za evropske zadeve, velika institucija, ki pa je od 1. maja 2004 nepotrebna. Svojo vlogo je opravljala v času priprav na vstop v Unijo, danes je brez življenjskih kvasic. Podobno je z državnim zborom, ki je prav tako velik proračunski porabnik, njegova vloga pa je minimalna. Glede na velikost koalicij v zadnjih mandatih tudi korektiv zakonom, sprejetim v parlamentu, ne more več biti. Tu je še več uradov, ki služijo pretežno – sami sebi. To so razpršene misli, vendar bi jih morala vsaka analiza o tem, kako zmanjšati državno upravo in varčevati, upoštevati ad primum. Pa se seveda ni zgodilo nič takega in se tudi ne bo, ker Pahorjev namen ni racionalizacija državne uprave in smotrno varčevanje, temveč ohranjanje statusa quo ante. Kaj pa nam pravzaprav ponuja Pahor v drugi dekadi 21. stoletja? Čeprav ves čas govori o socialni državi, je model njegove družbe predpotopen, je socialističen, gre sicer za razrahljani socializem iz začetka osemdesetih let, vendar za socializem. Ponudba socializma pa je promocija bede kot standarda, model družbe, v katerem bodo imeli vsi državljani nekakšnih 400 evrov mesečno, družbe, v kateri bo iniciativa in osebna prodornost kaznovana, nedelo, nezainteresiranost, predvsem pa parazitiranje na državnih jaslih pa nagrajeno. In slovenska družba je idealno kotišče za kaj takega. Najbolj pogosti poklici pri nas so pravniki in novinarji (večina zadnjih je brez formalne visoke izobrazbe), visokotehnološka podjetja, ki ustvarjajo dodano vrednost preštejemo (poleg Akrapovića) na prste ene roke. O razvojnih perspektivah s konkretnega stališča nismo v zadnjih tednih slišali niti ene same besede, gospodarstvo ni nikdar okusilo privatizacije, zato so se oblikovali lobiji, katerih edini namen so malverzacije z družbenim premoženjem. Banke, ki so v državni lasti, dajejo poroštva za menedžerske odkupe, sposobne pa celo zamižati na eno oko, če ob mesecu ni »rate« za odplačilo kredita. Vse po domače, po socialistično domače. Od tod milijon evrov za Marjana Kramarja, nekdanjega šefa Drnovškovega kabineta, ki je Novo Ljubljansko banko pred štirimi leti s svojo idejo o informacijskem sistemu Sigma stal vsaj sto milijonov evrov, ki so jih pokrili komitenti, nekaj pa še čaka na davkoplačevalce. Vendar se bo poslovil z nagrado, o njej pa, razumljivo, ne bo smel dvomiti nihče. Tak model družbe bo logično najprej poskrbel za represijo, namreč za to, da bi se glas večine, ki se na pragu dobe visoke tehnologije sprašuje o smislih oranja ceste, kot smo to imenovali, ne slišal preveč. Da bi v zatohlost privilegijev socialistične družbe kdo ne posegel bolj, kot bi bilo zaželeno. Zato je bila edina sistemska sprememba povečanje sodniških plač. Smo narod z največ sodniki na prebivalca v EU, hkrati pa z največ sodnimi zaostanki. To je prvi garant represije, drugi pa je kaj nenavaden, saj je najbolj neposreden šef predsednika vlade. To so mediji. Pahor dela zgolj to, kar bo medijem všečno. Njegov strah pred njimi je neverjeten, to pa kaže na labilnost in nezgrajenost njegove osebnostne strukture, vsaj v političnem smislu.Na pragu dobe, v katero vstopamo, bi potrebovali format Thatcherjeve, če ne že Churchilla. Pa nimamo ne enega ne drugega, še več, nimamo niti ene same ideje, kako učinkovito naprej v 21. stoletje. Sicer pa, kam pa naj bi se nam sploh mudilo? Cesta je tako ali tako preorana.