"Vojna države, natančneje politike oziroma politikov proti domnevnemu tajkunu Bošku Šrotu (posrednemu lastniku Infonda) je, skratka, na prelomu … A končne zmage ni in je ne bo. Nasprotno, stavimo, da bo na koncu zlasti država na svoji strani štela ranjene ali celo ´mrtve´," je pred dvema letoma pisal odgovorni urednik Dela Darijan Košir. Pred kratkim je na funkciji v. d. direktorja vladnega urada za komuniciranje obrnil ploščo.
Namestnik ali odgovorni urednik Dela»Šrotova rokavica slovenski politiki je veliko težja in pomembnejša od tiste, s katero (novo) vlado drži v paralizi vodja upokojenske stranke. O odgovoru izzvanih lahko sicer le špekuliramo, a najbrž ne udarimo mimo, če sklepamo, da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.«
Delo, 27. decembra 2007
»Vojna države, natančneje politike oziroma politikov proti domnevnemu tajkunu Bošku Šrotu (posrednemu lastniku Infonda) je, skratka, na prelomu … A končne zmage ni in je ne bo. Nasprotno, stavimo, da bo na koncu zlasti država na svoji strani štela ranjene ali celo ´mrtve´.«
Delo, 5. novembra 2008
»Naj enkrat za vselej odgovorim: predsednica UO Dela Andrijana Starina Kosem v časopisu ne ´počne´ prav nič; uredništvo časopisa je k sreči od upravnih in lastniških struktur podjetja povsem neodvisno in uredniška politika časopisa nastaja v prostorih uredništva in nikjer drugje.«
Delo, 4. junija 2009
»Denar, s katerim bodo pivovarji poplačali ta dolg NLB, je na poti, to vedo vsi, ki imajo dostop do bančnih informacij … Skratka, vojna z Laščani bo imela eno samo posledico: napadeni prvi pivovar se bo najbrž reševal tako, da bo umaknil ves imperij iz slovenskega bančnega sistema (na tuje) in da bodo tja romali tudi deleži najboljših slovenskih podjetij, če se bo moral reševati še na ta način. In v čigavem interesu je takšen razplet? Mar dogovor s Šrotom res ni bil mogoč? Kdo bo torej odgovarjal za ´stroške vojne´?«
Delo, 9. junija 2009
Skupina Pivovarne Laško ni ´navadno´ podjetje. Ni ne podjetje, ki bi bilo v poslovnih težavah (če je že v lastniških), niti za seboj ne pušča na tisoče neobetavnih delovnih mest – ravno narobe. Je vsekakor ´posebno´ podjetje, ki je v zadnjih recimo šestih letih v slovenskem gospodarskem in političnem prostoru pustilo velik pečat, deloma tudi zaradi same osebnosti včeraj odstopljenega Boška Šrota.«
Delo, 19. junija 2009
V. d. direktorja urada vlade za komuniciranje
»Za začetek je dovolj, da vidimo luč na koncu predora, po katerem Laško ne bo nikoli več lastnik osrednjega slovenskega dnevnega časopisa. Slabšega lastnika od njih bo tako in tako skorajda nemogoče najti.
Pivovarna Laško, podjetje skratka, ki se ukvarja z dejavnostjo, svetlobna leta daleč od medijev, je razen redkih prebliskov v času od spomladi 2004, ko je v Delu definitivno prevzela večinsko oblast, pa vse do danes ustvarjala eksplozivno mešanico, ki na koncu grozi, da bo ta del slovenske kulturne, politične in medijske dediščine, kar Delo definitivno je, dokončno raznesla v prafaktorje. Kombinacija političnega in kapitalskega trgovanja s tem časopisom ter nastavljanja in odstavljanja vse bolj nesposobnih in neprimernih nadzornikov, šefov uprav in odgovornih urednikov, ob prav neverjetnem varčevanju in neinvestiranju v razvoj, je v šestih letih – skupaj s krizo medijskega trga, ki jo je povzročil beg bralcev v elektronske medije – sesulo naklado Dela z 78 tisoč prodanih izvodov pred oblastjo Laščanov na današnjih komajda še 50 tisoč.
Zaradi padca ´ekonomije obsega´ za solidno tretjino, kombiniranega z upadom oglasnih prihodkov v letih 2009/10 za skoraj polovico glede na zlata leta, ob hkratnem organiziranem finančnem ´ropu´ podjetja (sedem milijonov nepovratnega ´posojila´ domnevnim slamnatim lastnikom ter dvakrat preplačana naložba v mariborski Večer), bi moralo na kolena še bistveno bolj zdravo podjetje od Dela … Po svoje je čudež, da Delo sploh še izhaja in stoji.
Ne slepimo se: slovenska politika Dela kot nacionalnega časopisa ne bo zlahka izpustila iz rok, predvsem ga ne bo želela prepustiti ne novim slamnatim amaterjem tipa Denis Čeh niti kakšnemu tujcu, še zlasti ne iz sosednjih držav; Laščani, ki so v lasti bank, te pa so v lasti države, bodo ta glas razvpitega nacionalnega interesa pri prodaji morali upoštevati.
Moja naslednja temeljna teza je, da bi bila v realnem političnem kontekstu, v katerem prodaja Dela nekemu tujemu ali pa novemu slamnatemu domačemu lastniku ni mogoča, za časopis najboljša neka ´zadružna´ rešitev, podobna tisti, ki si jo je nekega dne pred skoraj 80 leti nenadoma lahko privoščil britanski Guardian.«
Spletna stran razglej.se, 12. julija 2010