30. (oz. 31.) julija prihaja na obisk v Slovenijo ruski predsednik Vladimir Putin. Ob tej priložnosti mu bo dovoljeno v Ljubljani slovesno odkriti spomenik »osvoboditeljem« Slovenije leta 1945, rdeči armadi. Dejansko je sovjetska vojska »osvobodila« zgolj majhen kos ozemlja, na skrajnem severovzhodu, pa še to je terjalo 5000 žrtev (uradni podatek), večinoma med civilisti. Vladimir Putin si je zamislil gigantski kolos, ki bi se dvigal 10 metrov v višino, na vrhu pa bi ga krasila rdeča zvezda. V Sloveniji izstopata zgolj dva spomenika, ki dosegata takšne dimezije: spomenik revolucije na trgu pred parlamentom v Ljubljani in spomenik Titu v Velenju. Podatek zase je, da zgolj spomeniki totalitarni preteklosti v Sloveniji dosegajo takšno višino.
31. junija je ljubljanski župan sprejel beograjskega kolega Sinišo Malija. Lučaj od spomenika utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika Primožu Trubarju (Trubar je v 16. stoletju izdatno pomagal pri distribuciji glagoljaške književnosti na Hrvaškem) sta v središču Ljubljane odkrila spomenik Vuku Stefanoviću Karadžiću. Ta je skupaj z Jernejem Kopitarjem, slovničarjem iz starocerkvene slovanščine oblikoval moderni srbski jezik. A v slovensko in hrvaško zavest se je zapisal zgolj – negativno. Bil je največji nasprotnik utemeljitelja slovenske moderne književnosti, Franceta Prešerna: silil ga je, da oponaša srbsko narodno liriko. Če bi Kopitar v povezavi s Karadžićem tedaj zmagal, bi Slovenci zamudili 19. stoletje. To je tako kot če bi nekdo preprečil nastanek dubrovniške renesančne dramatike. A Kopitar je šel še dlje: Hrvatom pa je v svoji slovnici odrekel status naroda z lastnim jezikom.
A Karadžić je kolateralna žrtev: vse skupaj je namreč zanemarljivo v primerjavi s politično konotacijo, ki jo takšni spomeniki prinašajo. Kip srbskega prenovitelja služi promociji jugoslovanskega povezovanja oz. obujanja nekdanje titoistične SFRJ v spremenjenem geopolitičnem kontekstu. Kot je SFRJ lahko obstajala samo ob naslonitvi na Sovjetsko zvezo (razpadla je istega leta kot slednja), tako lahko »nova« jugoslovanska tvorba (s srbskim predznakom) obstaja samo v povezavi z močno Rusijo, kot jo predstavlja Putin. Na njenem čelu pa stoji peterokraka. Vsi zgoraj našteti elementi (postavljanje spomenikov) so samo drobci v mozaiku intenzivnega preurejanja moči od Jadrana do Baltika, kot bi se izrazil Churchill. Organizator novega reda biva v Moskvi, njegovo poglavitno orožje (poleg vojske) so energenti. Ne preseneča zato, da je najpomembnejša poteza beograjskega župana Siniše Malija prodaja Beopetrola (tedaj je bil direktor agencije za privatizacijo RS) ruskemu Lukoilu, največjemu gigantu za predelavo energentov v SZ. Sam Vladimir Putin je jeseni 2003. slovesno odprl prvo bencinsko črpalko Lukoila v New Yorku.
Nova ureditev Vladimirja Putina in njegovih satelitov bo »nova« zgolj na zunaj. Na znotraj bo uporabila elemente, ki so oblikovali komunistične totalitarne sisteme v času hladne vojne. Glede na to, da so v državah, ki niso opravile temeljite lustracije (mednje se uvrščajo Srbija, Hrvaška in Slovenija, ob Rusiji in njenih vzhodnih satelitih), ti elementi preživeli neokrnjeni (generacijsko so se zgolj pomladili), so preizkušeno ogrodje, na katerega velja postaviti nove strukture. Govorimo o Udbi in njenih sodelavcih, o članih nekdanje Zveze komunistov, o vseh povezavah, ki jih vzdržujejo v gospodarstvu.
Večinsko članstvo Udbe, Partije in Kosa v SFRJ je bilo srbsko. Srbi so predstavljali osemdeset odstotkov vseh ljudi, ki so delovali znotraj teh služb. Ne govorimo o Srbih kot narodu na splošno: govorimo o pripadnikih represivnih služb nekdanjega režima. Samo dejstvo, da si Srb, je bistveno premalo. Biti moraš to in hkrati pripadati ideologiji preteklega režima. Narodnost je tu tako zgolj koincidenca. V Sloveniji je ta kategorija ljudi skoncentrirana v Ljubljani, kjer je denar. Obvladujejo priviligirana mesta v državni upravi, bankah, finančnem ministrstvu, carini, policiji in drugod, kjer je doma oblast. Imajo moč in Slovenijo usmerjajo v rusko interesno sfero, kar je v polnem nasprotju z njeno zgodovino in identiteto.
Če na Hrvaškem zmaga Milanovićeva SP, se utegne ista zgodba odviti tudi v Zagrebu. V Sloveniji pa so osebe, ki so dosegli izključitev Aleša Hojsa iz NSI, iste kot tisti, ki so aranžirali Putinov obisk. Slišijo na ime Milana Kučana: a manever je dvojen: najprej uničiti zavezništvo na pomladni strani, a v to je vsekakor všteto uničenje Nsi. Nova Slovenija tega politično ne more preživeti. Najmočnejša opozicijska stranka bo ostala brez eventualnih zaveznikov za oblikovanje vladne koalicije. A to je tudi namen stricev, ki postavljajo takšne ali drugačne »spomenike« po Sloveniji.
Članek je – z nekolikanj spremenjeno vsebino (zadnji odstavek) in z drugačnim naslovom ta teden izšel v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku, 7Dnevno, ki se ga dobi tudi v Sloveniji.