Predsednik Zares je že od nastanka obseden z revijo, ki jo držite v rokah. Tretjega junija lani je za »hišni« spletni portal Vest.si cinično izjavil: »Obstaja en medij, ki ga v celoti obvladujem. Kjer diktiram tako rekoč njegovo vsebino od prve do zadnje strani. To je Reporter. Če pogledate zadnjo številko, ki so mi jo pokazali, tam ni članka, ki ne bi bil posvečen meni. Na neki način s tem izgubljam moč argumentirano zavračati te abotne očitke, da naj bi jaz kakorkoli vplival na slovenske medije. Skratka Reporter je medij, ki je moj, če tako rečem.«
Takšnega komplimenta, da je Reporter slaboumna politikantska pornografija, še nismo dobili. Še posebno ne od politika, ki pravi, da revijo, ki jo držite v rokah, v celoti obvladuje. Toda šalo na stran – takšne primitivne diskvalifikacije nekega medija, kot jo je na račun Reporterja izrekel minister za visoko šolstvo, si noben politik ne bi smel privoščiti. Po drugi strani izjava kaže na njegovo veliko bolečino, ker ne obvladuje več v celoti slovenskega medijskega prostora, kot ga je v letih vladavine LDS.
Če bi se afera Ultra zgodila denimo leta 2002, si večina medijev o tem sploh ne bi upala poročati in na največjih televizijah najbrž ne bi mogli najti junaka, ki bi si Golobiču drznil zastaviti kakšno zanj neprijetno vprašanje. Danes, sedem let pozneje, pa težko najdemo kakega novinarja, ki bi si drznil javno vzeti Golobiča v bran in opravičevati njegovo laž. No, obstajajo dve ali tri izjeme, ki pišejo kolumne v največjih časopisih ali na spletu – v dogmatski zaverovanosti v lik in delo predsednika Zares širijo teze o nekakšnem medijskem umoru in pri tem pozabljajo na Golobičevo vlogo pri najhujšem medijskem linču kakega politika v novejši slovenski zgodovini – Franceta Arharja, kandidata na volitvah za predsednika republike leta 2002. Golobič je bil tisti politikant, ki je sprožil in iz ozadja koordiniral medijsko gonjo o Arharjevi plači pri Vzajemni, to pa je bila voda na mlin Janezu Drnovšku, ki ga je Arhar, kot so na začetku volilne kampanje kazale javnomnenjske raziskave, najbolj ogrožal. Bolj kot Barbara Brezigar, ki se je nato z Drnovškom uvrstila v drugi krog predsedniških volitev.
Golobič je zaradi afere Ultra popolnoma izgubil živce in se najširši javnosti kazal v vsej svoji bedni politikantski pojavi. Več kot je nastopal v medijih in se poskušal izvleči iz neprijetnega položaja, ko je bil zasačen s spuščenimi hlačami, bolj se je zapletal v nove laži. Prejšnji teden, že potem ko je javno sporočil, da je izbral težjo pot in ne bo odstopil, je vendarle obmolknil. Tako ga ni bilo niti na sejo državnega zbora, kjer so poslanci vladajoče koalicije brez slabe vesti zaradi očitkov o konfliktu interesov na Golobičevo ministrstvo prenesli nadzor nad telekomunikacijami in pošto. Minister Gregor si je v frakcijskih bojih, ki potekajo v vladajoči koaliciji za razdelitev volilnega plena v največjih državnih firmah, izboril svoj priljubljeni »peskovnik«. Po novem lahko pričakujemo, da njegova Ultra ne bo služila samo s karticami na ljubljanskih avtobusih in študentskimi boni, ampak tudi pri Telekomu, Mobitelu in Pošti Slovenije. Iz Mobitela naj bi že takoj po lanskih volitvah nekateri, ki so v času prejšnje vlade najbolj dvorili premierju Janezu Janši, takoj začeli klicariti na Ultro, da bi obnovili poslovno sodelovanje.Golobič se najbrž že zaveda, da je politično mrtev in da njegov Zares ne bo imel nikoli pomembne vloge v slovenski strankarski areni. Kljub temu si bo v naslednjih treh letih, ko je še na oblasti, po Ultri gotovo poskušal še izdatneje finančno opomoči. Kapital je trajnejša dobrina kot oblast, ki se jo lahko hitro dobi ali izgubi na volitvah. A v tem času lahko iz omare pade še kakšen okostnjak, denimo tisti iz Singapurja.