Iz celotnega članka je razvidno, da se avtor kritično opredeljuje do Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki da v sedanji obliki ne omogoča identifikacije žrtev s pomočjo različnih analiz vzorcev in predmetov, najdenih pri izkopavanjih. Z avtorjem se lahko okoli tega strinjamo ali ne, vendar v nadaljevanju v prid svojemu mnenju podaja izjave, ki so ne samo neresnične, temveč tudi skrajno žaljive in kazensko odgovorne.
Navaja, da je poslanska v hrvaškem Saboru, Bruna Esih, opozorila raziskovalca povojnih pobojev Romana Leljaka, češ da se “s predmeti, najdenimi pri izkopavanjih slovenskih povojnih morišč, na svetovnem spletu dogaja živahna trgovina” in da pogled na neko spletno stran (naveden je spletni naslov), razkriva, “da »mrhovinarji« prodajajo več kot 500 predmetov, po vsej verjetnosti najdenih med izkopavanji grobišč na slovenskih tleh.” In kako naj bi se ti predmeti znašli v prodaji? Po mnenju avtorja takole: “Izkopavanja opravljalo zasebni pogodbeni izvajalci. Ker ni nadzora, marsikateri najdeni osebni predmet izgine v nepravih žepih.” Omenjena izjava ni le groba neresnica ampak tudi zavrženo podtikanje kaznivega dejanja.
Podpisani sem kot strokovni sodelavec osebno sodeloval pri izkopu več grobišč (morišč) povojnih pobojev (npr. Cerklje ob Krki, Košnica), vedno kot zasebni pogodbeni izvajalec, zato me takšna neresnična in zavržena podtikanja žalijo ne le po strokovni (sem dr. znanosti s področja arheologije) temveč tudi po osebni plati. Sprašujem se, kako lahko avtor tako lahkotno zapiše takšne obtožbe, in to ne kot možnost ampak kot dejstvo. Za zapis tako hudih obtožb morajo biti na voljo trdni dokazi. Je to mar spletna prodaja “spominkov” iz druge svetovne vojne, ki so bili najdeni v zemlji?
Avtor sploh ne dopušča možnosti, da v Sloveniji obstajajo številne interesne skupine zbiralcev tovrstnih “spominkov”, od katerih jih mnogi pridobivajo na ta način, da jih odkrivajo z detektorjem kovin. Zbirateljstvo militarij, pridobljenih z “detektoriranjem”, ter nadaljnja takšna in drugačna prodaja pridobljenih “spominkov” poteka že nekaj časa, predvsem pa nima nobene zveze s strokovnimi izkopavanji grobišč (morišč) žrtev povojnih pobojev. Seveda takšnega pridobivanja “spominkov” že po strokovni plati ne odobravam. Toda avtor te možnosti ne omenja, četudi bi jo kot novinar moral poznati.
Sicer pa omenjene neresnice in podtikanja niso edina “cvetka” v članku, v katerem avtor zapiše tudi, da se za izkopavanja “najemajo zasebni izvajalci, njihovo delo poteka brez nadzora oziroma prisotnosti predstavnikov policije in sodstva”. Še ena huda obtožba, ki je - vsaj kar se tiče strokovnega nadzora ter prisotnosti predstavnikov policije pri izkopavanjih - popolnoma neresnična.
Morda bi avtor le nekoliko premislil, če bi pisal omenjeni članek po tem, ko bi si osebno ogledal strokovna izkopavanja katerega od večjih grobišč (morišč) povojnih pobojev v septembru 2016. Če se ne strinja z določbami Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ter z njegovim izvajanjem, je to njegova stvar. Osebno mnenje o neki zadevi pa mu ne daje pravice, da lahko svoje argumente gradi na neresnicah, zavajanju in podtikanju.
Zato od avtorja članka, novinarja Borisa Cipota, zahtevam, da se v posebnem prispevku spletne strani revije Reporter za svoje neresnične izjave in podtikanja opraviči strokovnim izvajalcem izkopavanj grobišč (morišč) žrtev povojnih pobojev v Sloveniji. Opravičilo pa dolguje tudi bralcem Reporterja, ker jih je v svojem članku zavajal z zavrženimi neresnicami.
Dr. Blaž Podpečan
Parižlje 37
3314 Braslovče