Spomenka Hribar je v poskusu, zmanjšati pomen laži svojega varovanca Gregorja Golobiča, v izjavi za POP TV tudi sama izrekla naslednjo neresnično trditev: »Da je priznal napako je seveda neko moralno dejanje v nasprotju recimo z Janezom Janšo, ki nikoli ni položil računa, niti moralnega niti finančnega za preprodajo orožja.«
Kot minister za obrambo v obdobju 1990 – 1994 sem bil odgovoren za oblikovanje in oborožitev Slovenske vojske. Ta naloga je bila še toliko težja, ker je ob nastopu mandata Demosove vlade maja 1990 JLA ob izdatni pomoči stare nomenklature pod vodstvom Milana Kučana razorožila slovensko teritorialno obrambo. Številni pripadniki slovenske vojske, policije ter obeh ministrstev so tvegali precej več kot kariero, ko so v težkih pogojih jugoslovanske okupacije in mednarodnega embarga opremljali slovensko vojsko. Že leta 1993 je bilo o vseh nakupih in odprodajah orožja izdelano poročilo, ki še vedno nosi oznako državna tajnost. Doslej še nihče ni uradno preklical tega poročila niti ga nihče ni dopolnil. Za razliko od sedanje vlade smo imeli takrat v mnogo težjih razmerah bolj natančne evidence orožja in tudi ukradel ga ni lahko vsak, ki se je slučajno pripeljal mimo skladišča.Od leta 1994 pa do leta 2004 so različne vlade pod vodstvom LDS sprožile številne preiskave zaradi domnevno nezakonite trgovine z orožjem. Vloženih je bilo več kazenskih ovadb, med drugim tudi proti meni. Odzval sem se na vsa vabila in odgovarjal na vsa vprašanja pristojnih. V nobenem primeru ni prišlo niti do začetka sodnega postopka. V tem istem obdobju sta bili ustanovljeni tudi dve parlamentarni preiskovalni komisiji. Ustanovila jih je vedno vladna koalicija in si v njih zagotovila večino glasov. V obeh primerih sem bil vabljen kot priča, odzval sem se na vsa vabila in odgovarjal na vsa vprašanja. Nobena od obeh komisij ni zbrala niti toliko dokazov proti meni, da bi me iz priče prekvalificirala v preiskovanca, kaj šele, da bi mi dokazala kako nezakonito ali nemoralno ravnanje. Od silnih obtožb so na koncu vedno ostale le pritlehne politične insinuacije. Eden znanih slovenskih politikov je že leta 1993 izrekel podobno laž, kot jo danes ponavlja Hribarjeva. Ko je bil po sedmih letih, kolikor je trajalo do pravnomočnega postopka, na sodišču povprašan po dokazih, je začel krivdo zvračati na novinarja, češ da ga je napačno povzel. Ta je postregel s posnetkom lažne obtožbe in politik je bil obsojen za žaljivo obdolžitev.
Trditev, da nikoli nisem polagal računov, je torej več kot lažna. Še več. Je skrajno cinična in žaljiva. Pred preiskovalci in preiskovalnimi komisijami smo se morali več kot desetletje zagovarjati tisti, ki smo v usodnem času postavljali na noge obrambo slovenske osamosvojitve. Obtožbe pa so vseskozi letele iz vrst tiste politike, ki je z javno peticijo nasprotovala nastanku Slovenske vojske in ki je maja 1990 sodelovala pri razorožitvi slovenske TO ter tako zagrešila največjo veleizdajo slovenskega naroda v novejšem času. Kdaj bo slovenski narod sodil tem veleizdajalcem?
Gospa Hribar sicer že več kot 15 let ne zamudi nobene priložnosti, da se ne bi obregnila ob moje ime, leta 1994 je vodila kampanjo za mojo odstavitev z mesta obrambnega ministra, nato je izdala celo neko knjigo, ki se je ukvarjala zgolj s poskusi moje diskreditacije. V zadnjih 18 letih je gospa Hribar postala eden osrednjih stebrov ideološke inteligence, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev. Eno teh sredstev, ki ga sama in ostali ideologi brezobzirno uporabljajo, je tudi trdoglavo ponavljanje laži. Seveda so za takšno ravnanje bogato nagrajeni. Ne mislim samo na državna odlikovanja, temveč predvsem na materialne koristi. Leta 1993, ko je na desettisoče ljudi v Sloveniji zaradi izgube trgov ostajalo brez dela in dohodkov, je gospa Hribar postala privilegirana poslanska upokojenka. Izkoristila je poseben zakon, ki ga je sama pomagala izglasovati ter se upokojila pri zgodnjih 51 letih. Medtem ko so morale zgarane vrstnice iz njene generacije za tekočimi trakovi ali računalniškimi ekrani delati naprej, je gospa Hribar s privilegirano poslansko pokojnino zaustavljala desnico, pisala ideološke pamflete ter celotno Slovenijo poučevala o morali. In to, žal, počne še danes. Ko se že zazdi, da ji je vnema malo upadla, ji njeni ideološki tovariši brž pripnejo novo medaljo na častihlepno obličje, uvela dama rumenega tiska pa ji organizira bleščeč naslov izbranke leta ali kako podobno titulo iz nabora sejma ničevosti. In ko je potem gospa Hribar ob tako ustvarjeni medijski priložnosti povprašana za cenjeno mnenje, tak nastop z globoko oddolžitveno potrebo običajno izkoristi, da se obregne ob tega grdega Janšo, ki ima, ve se, od nekdaj totalitarne popadke ali pa ob v tistem trenutku kako drugo aktualno tarčo ideološke inteligence in družinskega prijatelja Milana.
Veliko ljudi, ki osebno poznajo gospo Hribar bolje od mene, mi je dejalo, da se z njo ne splača prepirati, saj gre za osebo, ki se s prepiri in sovraštvom hrani. Osebno mislim, da je pravzaprav vseeno, zaleglo zagotovo ne bo nič, mogoče pa bo kak novinar le kdaj zbral pogum in jo povprašal, kdaj bo pometla pred svojim pragom?