Na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete so v četrtek pripravili širšo strokovno diskusijo, na kateri so sogovorniki tako iz stroke kot pristojnih institucij soočili mnenja in poglede na sedanji zaporski sistem, predvsem njegove pomanjkljivosti, in stališča, kakšen bi moral biti nov zapor. Ta se leta 2020 obeta v ljubljanskem Bizoviku. Graditi naj bi ga začeli leta 2018, samo v moškem zaporu bo po sedanjih načrtih prostora za 388 ljudi, medtem ko jih je na sedanji lokaciji na Povšetovi zdaj okoli 130, imeli pa so zaprtih tudi že 240 ljudi in več.
V Bizoviku bosta praktično stala dva zapora, je opozoril generalni direktor URSIKS Jože Podržaj, tja bodo namreč preselili ženski zapor, ki zdaj domuje na Igu, kot moškega s stavbe na Povšetovi. Obe sedanji stavbi namreč sploh nista zgrajeni, da bi v njiju delovala zapora. Prav tako sta stavbi dotrajani in posledično energetsko zelo potratni, kar prinaša visoke stroške vzdrževanja, prostori pa neprimerni, sobe natrpane - sploh zapornice si želijo več intime in možnosti umika -, kopalnic je premalo.
Sedanji ženski zapor tudi nima odprtega oddelka, zato režimi niso jasno ločeni, prostora za matere z otroki ni, prav tako ni možnosti, da bi obiskovalci prenočili.
Da je stanje predvsem na Povšetovi slabo, pričajo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki gredo v prid zapornikom. Tudi varuh človekovih pravic že leta piše priporočila, s čim izboljšati stanje v slovenskih zaporih. Zdaj je končno priložnost, da se ta priporočila tudi uresničijo.
Namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih je na posvetu izpostavil, da je treba v novih zaporih poskrbeti za ustrezno prezračevanje in primerno velikost prostorov. Okna naj ne bi bila peskana, saj le dodatno zbujajo vtis utesnjenosti. Izogibati se je treba tudi strešnim oknom, pozornost pa je treba nameniti zelenim površinam in prostore urediti tako, da bodo dostopni gibalno oviranim ter starejšim - tako obsojencem kot obiskovalcem -, je našteval.
Slišati je bilo tudi več pomislekov na račun gradnje moškega in ženskega zapora na isti lokaciji, ki jih je Podržaj s pojasnilom, da bosta zapora popolnoma ločena, skupna bo le jedilnica za zaposlene. Stikov med zapornicami in zaporniki torej ne bo, je zatrdil.
Sodelavec inštituta, penolog Dragan Petrovec sedanjemu načrtu zaporov v Bizoviku očita predimenzioniranost, saj da se bo gradil zapor za skoraj dvakrat več ljudi, kot jih je zdaj zaprtih. Sploh pa si Petrovec prizadeva, da bi bolj zaživele alternativne oblike prestajanja kazni, zato se mu tudi s tega vidika velik zapor ne zdi potreben. Petrovčeva sodelavka Mojca M. Plesničar tako rešitev vidi v manjšem zaporu z več oddelki, kjer se ne bi izgubil stik med zaprtimi in osebjem. Po njenem ne gre slediti ameriškim in britanskim, torej velikim tipom zaporov.
Podržaj zagovarja načrtovano, saj da temu v prid govori tako prezasedenost skoraj vseh slovenskih zaporov kot sam trend naraščanja števila zaprtih, ki se je lani sicer ustavil. Vendar je danes samo na zaprtem oddelku zapora za Dobu 65 ljudi preveč, narašča pa populacija edinega ženskega zapora pri nas, v petih letih se je povprečje 50 zapornic dvignilo na 89.
Državni sekretar na pravosodnem ministrstvu Darko Stare ga je dopolnil z besedami, da je dobro imeti orodje za obvladovanje tveganja in poudaril, da je tukaj govora o ljudeh, ki sedaj živijo v prenatrpanih prostorih.
Podprla ju je tudi direktorica ženskega zapora na Igu Tadeja Glavica, ki pravi, da se zapora gradita za več desetletij vnaprej in trendov ni možno napovedovati, zato je bolje, da imamo kakšno prostorsko rezervo. Glavica tudi podpira predviden modul desetih zapornic na eno enoto znotraj zapora.
Tudi direktor zapora na Povšetovi Miran Candellari bojazni pred velikim zaporom ne vidi, saj bodo v njem različne enote, v največji enoti bo 60 ljudi, pa še to bo odprti oddelek.
Med občinstvom je bil tudi nekdanji generalni direktor URSIKS Dušan Valentinčič, ki je stroko pozval, naj le podpre projekt ministrstva, da se ne bi prej vlada zamenjala. Dokler se ne zasadi prva lopata, namreč ni nič gotovega. Petrovec mu je odgovoril, da projekt podpirajo, a ne v taki obliki. Tudi Plesničarjeva je dodala, da nihče ne oporeka temu, da Ljubljana potrebuje nov zapor, vprašanje je le, kakšne oblike naj bo.
Po besedah raziskovalke Plesničarjeve tudi ni dobro, da se predlog v stroki pošlje, ko je ta že izdelan. Na inštitutu pa dokumentacije sploh še niso videli, je poudarila. Varuh človekovih pravic pa je imel na voljo le šest dni, da se izjasni o projektni nalogi, zato se Petrovec sprašuje, ali tak kratek rok sploh pomeni vključevanje stroke. Spomnil je, da se stroke ni vključevalo niti v pretekle projekte v zaporskem sistemu. Stare jim je zato obljubil, da so na ministrstvu dovzetni za vse argumente.