Nezadovoljno društvo izbrisanih čaka na odločitve ustavnega sodišča tudi glede višine odškodnin, najbrž bo njih nazadnje odločilo še Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Do junija lani je bilo priznanih 19,7 milijona evrov odškodnin, ugodno rešenih vlog je bilo nekaj manj kot pet tisoč. Ministrstvo za notranje zadeve predvideva, da bo po izteku roka za vlaganje zahtev, to pa bo sredi prihodnjega leta, zahtevke vložilo okoli 12.000 ljudi. Okoli polovica od 25.671 izbrisanih namreč nima urejenega pravnega statusa v Sloveniji.
13.000 ali 50.000 evrov?
Uzakonjeni odškodninski shemi društvo izbrisanih oporeka. Splošna upravna odškodnina 50 evrov na mesec je bistveno nižja od zneskov, ki jih je šestim pritožnikom leta 2012 v pilotni sodbi prisodilo ESČP in znašajo, kot so izračunali, okoli 230 evrov na mesec. Že ko je Sloveniji naložilo pripravo sheme je neposredno nastalo vprašanje finančnih zmožnosti države. Leta 2013 sprejeti zakon o povračilu škode izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva tako omejuje višino denarne odškodnine v upravnem postopku (pavšalno 50 evrov za vsak mesec) in v sodnem postopku (omejena je s trikratnikom odškodnine, določene v upravnem postopku).
Ker je najvišja izplačana odškodnina znašala nekaj več kot 13.000 evrov, vsakdo od omenjenih šestih pritožnikov pa je na ESČP iztožil po 50.000 evrov, je jasno, da je razlika zelo velika. Je torej veljavna zakonodaja oziroma shema neustrezna in se mora v dogovoru s predstavniki izbrisanih spremeniti? V Strasbourgu je že vloženih več kot tisoč zahtev.
8.330 evrov in nič več
V enem od odgovorov Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije je varuhinja zapisala, da vsak zakon o popravi krivic, storjenih v preteklosti, pomeni hkrati obremenitev prebivalcev, ki teh krivic niso povzročili, in prerazdelitev razpoložljivih javnih sredstev v družbi. »To je še posebej boleče, če se dejanski povzročitelji krivic uradno ne razkrijejo in ne prispevajo sami k popravi krivic.«
Za omejitev odškodnin ne govorijo le javnofinančni razlogi. Ker ne bi smelo biti drugorazrednih žrtev – glede na to, kaj se je nekomu dogajalo pred dobrima dvema ali pred šestimi oziroma sedmimi desetletji – poprava krivic ne sme bi smela prizadejati novih. Po zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, sprejetem leta 2001, skupni znesek, ki ga lahko prejme posamezni upravičenec, ne more presegati dveh milijonov tolarjev – znaša torej nekaj več kot 8.330 evrov. Po tistem, ko je bil zakon sprejet, se ti zneski niso več revalorizirali.
Limit prestal test ustavnost
Govorimo o taboriščnikih, ukradenih otrocih, internirancih … Če so nemški okupatorji nekomu zaprli očeta, po vojni pa je bil prisilno izgnan, je vsa odškodnina vsebovana že v tem znesku. Z drugimi besedami, čeprav je bil nekdo žrtev več totalitarnih režimov, zakon postavlja limit. Tej »odškodninski shemi« je večkrat pritrdilo tudi ustavno sodišče. Glede na eno od odločb iz leta 2006, ko so ustavni sodniki zavrnili začetek postopka presoje ustavnosti žrtve vojnega in povojnega nasilja, je nasilje nad pritožnikom (političnim zapornikom) trajalo 112 mesecev in bi mu pripadala odškodnina skoraj štirih milijonov tolarjev, vendar izplačan skupni znesek ni smel preseči dveh milijonov. Nekdanji politični zapornik A. A. iz Ž. je naračunal, da mu je s tem, ko mu je bila nezakonito odvzeta prostost, nastala škoda mesečno najmanj 500.000 tolarjev za psihične bolečine mesečno in 200.000 tolarjev za izgubo pri zaslužku, kar bi za 112 mesecev znašalo 78.400.000 tolarjev. Bil je prepričan, da je omejitev odškodnine protiustavna in nepravična.
Tudi eden od izbrisanih oziroma njegov odvetnik je ocenil, da je materialna škoda izgube dela oziroma dobička znašala najmanj 120.000 evrov, imel pa naj bi še 150.000 evrov nematerialne škode. Kljub temu je v sodni poravnavi zahteval »le« 33.750 evrov, to je trikratnik vsote (11.225), koliko je prejel kot upravno odškodnino. Izbrisani imajo namreč možnost, da po sodni poti uveljavijo višjo denarno odškodnino, ki pa je omejena s trikratno višino pavšalne odškodnine, določene v upravnem postopku.
Zakonodajalčevo široko polje prostega odločanja
Če pomnožimo zgornje zneske, hitro vidimo, da za tako temeljito popravo krivic država nima denarja. Lahko seveda razpravljamo, ali je meja pri 8.330 evrih pravična, a limit je pred ustavnimi sodniki prestal test ustavnosti. Nekdanjega političnega zapornika so zavrnili z ugotovitvijo, da »ima zakonodajalec glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja. V tem obsegu je zakonodajalec upravičen določiti tudi višino odškodnine za posamezne škodne primere ter za določitev celotnega gmotnega obsega povrnjene škode.«
Zakonodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel dobrega razloga določiti tudi »materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine,« je ustavno sodišče ugotovilo v eni od odločb iz leta 2009. Ker se krivice izbrisanim prav tako urejajo sistemsko in z zakonom, mora imeti zakonodajalec tudi v njihovem primeru »zelo široko polje prostega odločanja«. Gre, kot poudarja varuh ustavnosti, za zakonsko popravo krivic.
Je ESČP s pilotnima sodbama zožalo ustavno dovoljeno »zelo prosto presojo«? Če upoštevamo elementaren princip pravičnosti in temeljno moralno in pravno načelo, da ne obstajajo prvo- in drugorazredne žrtve kršenja človekovih pravic (mimogrede, izbrisani niso bili politični zaporniki!), odgovor sodišč – tudi evropskega – ne bi smel biti težak.
Izbrisani celo v prednosti
Varuhinja človekovih pravic v že omenjenem odgovoru društvu izbrisanih podobno poudarja, da so višine odškodnin na podlagi zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ki opredeljuje odškodnine na temelju treh različnih zakonov o popravi krivic (zakona o žrtvah vojnega nasilja, zakona o popravi krivic in zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991) primerljive z odškodninami opredeljenimi za izbrisane. Skupni znesek, ki ga lahko dobi posameznik na teh podlagah, je celo nižji kot skupni znesek, ki ga lahko dobi upravičenec na podlagi odškodninske shema za izbrisane. Varuh je glede na to prejel precej pritožb žrtev preteklih krivic, ki se s takšnimi omejitvami in nizko višino odškodnine ne morejo strinjati in imajo zakonsko ureditev za krivično. Omenili smo že, da lahko izbrisani po sodni poti uveljavijo višjo denarno odškodnino. To žrtvam komunističnega nasilja ni dano.
Drži mnenje varuhinje: višina (pavšalne) odškodnine, ki je priznana z zakonom, je vedno prenizka za tiste, ki jim je bila prizadejana krivica (in breme za tiste, ki s krivico nimajo nič, morajo pa za njihovo popravo tako ali drugače prispevati), vsaka odškodnina za popravo krivic iz preteklosti je zato predvsem simbolična. Ni je mogoče šteti kot pravično nadomestilo za dejansko (ne)premoženjsko škodo.