Znova je osvetlil dogodke ob takratni načrtovani prodaji delnic Mercatorja, do katere ni prišlo, zato je odstopil s tega položaja. Če bi se prodaja zgodila takrat, bi bilo to za banko veliko bolje, je ocenil.
Kot je spomnil, je uprava NLB takrat prodajo delnic Mercatorja potrdila, a je nadzorni svet banke odločitev o tem preložil. Nanj je tedanja Agencija RS za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) naslovila dopis z mnenjema finančnega in kmetijskega ministra, zakaj se to ne sme zgoditi. A AUKN svojih stališč ni podkrepil z analizami, je dodal.
"Prodaja je bila v kratkoročnem in dolgoročnem interesu banke, ki bi s tem denarjem lahko financirala sanacijo drugih družb ali odplačala kredite do tujih bank," je navedel. Takšno stališče je uprava NLB oblikovala na podlagi analize, ki jo je opravil finančni svetovalec bank pri prodaji večinskega deleža Mercatorja, družba ING, in iz katere je bilo razvidno, da je bil Mercator takrat daleč bolj zadolžen kot Agrokor.
Ko se je nato čez nekaj let prodaja dejansko odvila, pa je bil položaj obrnjen, poleg tega pa Agrokor prevzema ni financiral s kapitalom, kot je bilo predvideno ob prvi prodaji, temveč se je zanj zadolžil, je povzel.
Na vprašanje predsednika komisije Anžeta Logarja (SDS), ali je politika skušala vplivati na odločitve banke o prodaji delnic Mercatorja, je Jašovič odgovoril: "Vem, kdo je neposredno skušal vplivati, zato sem tudi odstopil, ker sem razumel, da nimam več podpore pri ključnem lastniku banke. Pritiske so po njegovih besedah občutili tudi prek medijev, ki so navajali, da banka nepremišljeno prodaja delnice Mercatorja.
Na opozorila Janka Vebra (SD), da bi morala NLB ob prodaji Mercatorja upoštevati tudi narodnogospodarski vidik, je Jašovič dejal, da so se zavedali teh posledic, zato so predlagali, da naj, če država želi, da to ostane v slovenskih rokah, angažira Kapitalsko družbo in Slovensko odškodninsko družbo, da kupi te delnice.
"Ta ponudba je bila večkrat podana, konzorcij bank je to večkrat ponudil tudi na sestanku pri ministru," je dejal. Zaščita slovenskih interesov je bila predvidena tudi v pogodbi, to je, da se ne sme odpuščati, da se zagotovi enako navzočnost slovenskih dobaviteljev v sistemu ipd., je dodal.
Glede NLB same pa je dejal, da bi bil obseg bančne luknje manjši, če bi jo dokapitalizirali prej, leta 2009 ali na začetku 2010: "Preprečili bi negativno zanko, verjetno bi bilo propadlih podjetij manj, banka bi lahko prej začela s potrebnimi restrukturiranji in menim, da bi bila potrebna sredstva za izvedbo bančne sanacije manjša." K njej pa sta prispevala svetovna kriza in to, da je banka prehitro rasla, ob tem pa ni razvila mehanizmov korporacijske kontrole, kar je že povedal tudi na zaslišanju pred prvo bančno komisijo v začetku leta 2014.
V času njegovega vodenja NLB je banka spreminjala dokumente iz pisne oblike v elektronsko, pri čemer naj bi služba notranje revizije odkrila številne pomanjkljivosti, težave s slabimi kopijami; Logar je navedel, da se je 76 kreditnih map izgubilo. Jašovič je bil presenečen nad navedbami, da dokumentacija manjka ter dejal, da so vsa opozorila te službe jemali resno, da je ta vedno predlagala, kako ukrepati, kar so tudi podprli: "Če je notranja revizija kaj ugotovila, je predlagala ukrepe, ki smo jih podprli in izvajali."
Povedal je, da v zgodbi s parkiranjem delnic Banke Celje za poznejši nakup, v katero naj bi bili vpleteni nekateri višji kadri, teh, ko so to razkrili, niso mogli sankcionirati, ker jih ni bilo več v banki. Enako niso mogli storiti ničesar pri tem, da sta bila Andrej Hazabent in Milan Marinič v upravnih odborih bank in družb NLB, ki so imele težave in nato dobile dokapitalizacijo, ko jih je NLB označila za nestrateške in jih je bilo treba zapreti, pa sta bila vodja ali član projektnih skupin, ki so to izvajale.
"Ne vem, če so oni odgovorni za potapljanje naložb, nismo imeli takšnih informacij. Če bi jih imeli, bi ravnali drugače," je dejal in povedal, da so takrat začeli z več preiskavami v bankah iz skupine NLB, v LHB in Interfinanz tudi s forenzično preiskavo. A takrat, ko je bil on v banki, niso imeli nobenih osnov, da bi proti komu ukrepali, je dodal.
Glede naložbe v West East Bank Sofija je povedal, da so izbirali "med slabimi možnostmi" in se odločili za njeno prodajo. Drugače pa so se odločili pri naložbi v Stožice. "To je eden od nedokončanih projektov, ki smo ga nasledili. Glede na to, da so bila izdelana že vsa poročila o vzdržnosti projekta, smo se dogovorili še za zunanje preverjanje, ki je pokazalo, da je vzdržen in na koncu smo se odločili, da ga dokončamo."
Kot je pojasnil, so tehtali manjše zlo in kaj je manjša škoda za banko: "Menim, da je bila ob takratnih informacijah odločitev prava, saj je bila banka v projektu že močno izpostavljena."
