Umore je spremljalo še drugo nasilje: ropanje, grožnje, nasilne mobilizacije, okupatorjevo protinasilje.
Danes je na podlagi že do zdaj javno objavljenih podatkov, spominov, člankov in knjig povsem jasno ter znano, da so komunisti tudi na Primorskem organizirali in vodili partizanstvo (t. i. upor proti okupatorju) na enak način ter za enake namene kot v osrednji Sloveniji. Nekateri so sicer trdili, da se je primorska »NOB« razlikovala od tistega v Ljubljanski pokrajini, saj naj bi šlo za »čisti« upor proti okupatorju, brez revolucionarnih primesi. To seveda ni res. Tudi primorske »NOB« ne moremo ločiti od komunistične revolucije. Razlika je bila le v tem, da so na Primorskem komunisti svoje revolucionarno početje bolj prikrivali.
Primorska je bila prizadeta od italijanskega nasilja (fašizma, raznarodovanja), zato so bili Primorci bolj občutljivi za nasilje, hkrati pa veliko bolj dovzetni za boj proti okupatorju. To so komunisti s pridom izkoristili. Pri novačenju v svoje vrste so imeli lahko delo, saj so Primorci drli v partizane, posebno po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Takrat so imeli komunisti nenadoma toliko moštva oziroma ljudi na razpolago, da so na veliko »razmetavali« z njihovimi življenji. Množično so jih pošiljali na Dolenjsko, kjer so jih uporabljali za napade na protirevolucijo. Mnogi so bili ubiti v povsem nespametnih bojih, seveda le za revolucionarno uničevanje nasprotnika oziroma za boj za oblast.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24