Nisem pričakoval, da se bo v polemiko o »zločinih« Lada Ambrožiča Novljana vključil tudi Žajdela, saj sem računal, da ga spomin še dobro služi. A sem se uštel.
Žajdela v svojem nedostojnem spisu med drugim omenja polemiko, ki sva jo imela v Demokraciji pred desetimi leti. Tam je, kot po navadi, mojemu očetu pripisal vrsto »zločinov« proti belogardističnim posadkam v Suhi krajini leta 1942 in pri tem objavljal tudi moje odgovore, vse do mojega sklepnega besedila, ki pa ga ni hotel objaviti. To bi bil moral storiti, ker pravico do odgovora določa medijski zakon, zato sem protestiral pri tedanjem kulturnem ministru Simonitiju, dobil pa sem le izmuzljiv odgovor.
Žajdela je v začetku 90-ih let v Delu tudi zapisal, da je Novljan sodeloval pri likvidaciji slovenskih domobrancev poleti 1945, kar je bila umazana laž, saj je bil moj oče tedaj na zdravljenju v Beogradu. To dejstvo je zdaj, v zadnji številki Reporterja, gladko preskočil in prišel na dan z novo lažjo, da je delegacija SNOS, v kateri je bil tudi moj oče, konec aprila 1945 na poti iz Beograda v Prekmurju »dala umoriti nekaj najvidnejših Prekmurcev, med njimi Josipa Benka«. V tej trditvi je toliko resnice, kot bi napisal, da je Novljan leta 1944 sodeloval v atentatu na Hitlerja.
Laž na laž, ponavljaj jo in postala bo resnica! To je Žajdela. Dejstvo je, da Lado Ambrožič Novljan v spopadih z belo gardo in kasneje z domobranci ni ubil nobenega Slovenca! Je pa sodeloval, tudi kot poveljnik, pri uničenju utrdb pomožnih slovenskih enot v vrstah italijanskih in nemških okupatorjev. To seveda v nobenem pogledu niso zločini, pač pa vojaški spopadi, kjer so padali borci na eni in na drugi strani. Po interpretaciji Žajdele bi bili zločinci in serijski morilci vsi zavezniški poveljniki med drugo svetovno vojno.
Žajdeli seveda ne gre za resnico. Gre mu za kriminaliziranje čelnih ljudi NOV in POS, Kardelja, Kidriča, Rozmana, Kvedra, Ambrožiča in še koga, torej za razvrednotenje našega upora in slovenskega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji. Gre mu za predrugačenje zgodovine, vendar izida druge svetovne vojne ne more spremeniti. To, kar počne, ni odstiranje zgodovinskega dogajanja, temveč sistematično blatenje in zasramovanje aktivistov OF in borcev partizanske vojske. Imel je priložnost, da sporne stvari v medvojnem dogajanju razjasni, ko so bili nekateri akterji še živi, a je raje počakal, da so pomrli, ko lahko piše, kar koli mu pade na pamet ali kar mu pač naročijo. Glede spomenika, ki so ga Novljanu postavili v Žužemberku: če bo ljudska volja zahtevala odstranitev, ga pač tam ne bo več. Bo namesto njega tam stal spomenik domobranskemu generalu Leonu Rupniku, ki se je odločil za kolaboracijo z Nemci, ali njegovemu sinu Vuku Rupniku, ki je v začetku poletja 1945 sramotno zapustil svojo vojsko in ostal živ?
In ob koncu: kaj naj bi bil cilj ponovnih koncentričnih medijskih napadov na mojega očeta in name? Zasramovanje in diskreditacija enega in drugega. Zakaj že? Zaradi političnega prestiža.
A brez upa zmage.
Lado Ambrožič, Ljubljana