Roman Leljak je našel dokument, ki naj bi Mitjo Ribičiča bremenil likvidacije mladoletne Angele Meh junija 1945, ki so jo sprva hoteli odpeljati na zdravljenje v celjsko bolnišnico.
Toda izkazalo se je, da gre za »tovariša Ribiča«, ki je bil takrat v poverjeništvu Ozne v Celju. »Glasom pogovora s tovarišem Ribičem dne 21. t. m. smo jo dne 22. t. m. na popolnoma konspirativen način likvidirali. Iz zagovora imenovane se vidi, da je bila izdajalka. Smrt fašizmu, svobodo narodu!« piše v zapisniku pooblaščenca Ozne za okraj Zgornje Savinjske doline.
Leljak trdi, da gre za tipkarsko napako in da gre v resnici za Ribičiča, saj je imel le on kot pomočnik načelnika Ozne za Slovenijo, Ivana Mačka – Matije, pristojnosti za odločanje o likvidacijah ljudi ob koncu druge svetovne vojne in po njej. Te možnosti sicer ni izključil tudi zgodovinar dr. Milko Mikola, toda po pregledu dokumentov je ugotovil, da je v takratnem obdobju v celjski Ozni deloval Alojz Ribič, ki je bil celo sekretar partijske celice na oddelku Ozne za okrožje Celje.
»Na podlagi navedb v dokumentih je mogoče z gotovostjo trditi, da je bil Alojz Ribič v času, ko je bila likvidirana Angela Meh, član načelstva oddelka OZNE za okrožje Celje, zato tudi obstaja verjetnost, da je on dal ukaz za njeno likvidacijo. Torej v dokumentu, ki ga navaja Roman Leljak, ne gre za tipkarsko napako in 'tovariš Ribič', kot je zapisano, dejansko ni 'tovariš Ribičič'. To pomeni, da ukaza za likvidacijo dejansko ni dal Mitja Ribičič, kot sem tudi sam domneval, dokler nisem opravil vpogleda v zgoraj omenjene dokumente, ampak ga je res dal Alojz Ribič,« pravi dr. Mikola.
Alojz Ribič se sicer omenja tudi med krvniki v Hudi jami, pozneje pa je bil direktor rudnika Trbovlje-Hrastnik. Žrtev Angela Meh iz Slatine pri Šmartnem ob Paki je bila med likvidacijo stara 17 let. Kot je še razvidno iz zapisnika, je bila vzrok za njeno likvidacijo bolezen, vendar niso mogli natančno ugotoviti, za katero gre, zato sta zdravnika, ki sta jo pregledala, predlagala, da jo odpeljejo v bolnišnico v Celje in tam pozdravijo. Toda oznovci so jo na podlagi pogovora s tovarišem Ribičem likvidirali.
Po pričevanju domačinov naj bi Mehovo oznovci najprej pobili s puškinimi kopiti, nato pa pokrili z rjuho, misleč da je mrtva. Ponoči naj bi se zbudila in s počeno lobanjo odšla domov k staršem. Ko so likvidatorji ugotovili, da je še živa, so jo naslednji dan poiskali doma in kljub moledovanju očeta, naj jo pustijo živeti, težko ranjeno odvlekli s seboj, nato pa umorili in zakopali v gozdu blizu domače hiše.
Zgodbo o brutalnem umoru mladoletnega dekleta je sicer že raziskal zgodovinar dr. Mikola, ki mu je žrtvina sestra povedala, da so Angelo že kot 15-letnico nadlegovali partizani, zato je pred njimi zbežala na orožniško postajo v Celje. Pozneje so ji zaradi tega očitali izdajo in jo obsodili na smrt, toda višja instanca jo je zaradi njene mladoletnosti pomilostila na pet let prisilnega dela. Med prestajanjem kazni je zbolela za »spolno boleznijo«, mogoče pa naj bi bilo, da je bila v resnici noseča in so oznovci svoje ravnanje z njo skušali prikriti tako, da so jo likvidirali.
Društvo Huda jama pripravlja za to soboto, predvidoma ob desetih dopoldne, iskanje lokacije njenega groba, zato vabi k sodelovanju vse, ki so pri tem pripravljeni fizično pomagati.