Kdaj ste izvedeli, da vas želi papež na čelu ljubljanske nadškofije?
Z apostolskim nuncijem v Sloveniji sem se 30. septembra dogovoril za osebno srečanje, ki je bilo nato naslednji dan. Na srečanju mi je povedal, da me papež želi imenovati za ljubljanskega nadškofa.
Torej tri dni pred imenovanjem. Vodenje frančiškanske province, kar ste počeli prej, se precej razlikuje od vodenja nadškofije, posebej ker boste bolj izpostavljeni javnosti. Kako se navajate na novo službo?
V času od imenovanja sem si vzel deset dni za duhovne vaje, ki sem jih preživel v samoti, molitvi in povezanosti z Bogom ter odmaknjen od vsakdanjega vrveža. Sicer pa sem se v tem času že srečal z apostolskim administratorjem Andrejem Glavanom, z nekaterimi drugimi sodelavci in tudi s kar nekaj ljudmi. Ob njih spoznavam področja nove službe. Zavedam se, da se nanjo v kratkem času ne moreš povsem navaditi.
Kmalu po imenovanju ste se srečali tudi s premierom Mirom Cerarjem. Sta govorila o čem konkretnem?
Z gospodom predsednikom vlade sva se srečala ob robu rdeče maše, ki jo je ob začetku pravosodnega in študijskega leta pripravilo Akademsko društvo Pravnik. Srečanje je bilo spoznavne narave, izmenjala pa sva poglede na posamezna vprašanja. Sam sem izrazil željo, da bi obnovili delovanje mešane komisije med verskimi skupnostmi in državo, ki je v devetdesetih letih že uspešno usklajevala odprta vprašanja med Katoliško cerkvijo in vlado. Seveda sem govoril o tem neformalno, saj so to teme in odločitve, ki so v pristojnosti vlade in Slovenske škofovske konference.
Že na novinarski konferenci po imenovanju ste denimo izrazili željo po primernejši umeščenosti in ovrednotenju verouka.
Vemo, da je ustavno sodišče odločilo, da konfesionalnega pouka ne moremo izvajati kot obvezno vsebino v javnih šolah. To pa ne pomeni, da ne bi mogli ovrednotiti verouka kot izbirno vsebino v osnovnih in srednjih šolah. Mislim, da je prav, da spoštujemo čas in trud tako otrok kot tudi staršev, ki ju vlagajo v to dejavnost.
Dejavno in dobrohotno sodelovanje države in Cerkve na tem področju bi staršem, skrbnikom in vzgojiteljem močno olajšalo njihovo delo. Gre za dejavno uresničevanje človekove pravice. Na ta način bi se kot država in družba tudi približali praksi, ki je navzoča v vseh primerljivih evropskih državah. Prav tako pa bi verska vzgoja dobila primernejši status v slovenski družbi, kar bi brez dvoma močno prispevalo k strpnemu odnosu med različnimi verami in svetovnimi nazori.
Kako pa urediti financiranje duhovnikov, ki delajo v bolnišnicah in zaporih, ne da bi kršili navodila ustavnega sodišča?
Glede zaposlovanja duhovnikov je treba spoštovati odločitev ustavnega sodišča, ki omejuje zaposlovanje duhovnikov v zdravstvenih ustanovah in zaporih, ne pa v vojski in policiji. Status pastoralnih delavcev v teh ustanovah in ovrednotenje njihovega dela bo lahko tema prej omenjene mešane komisije.
Ali ste kot novoimenovani nadškof in najverjetnejši prihodnji predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) že vzpostavili dialog z drugimi verskimi skupnostmi?
Škof Glavan je bil pred dobrim letom izvoljen za predsednika SŠK s petletnim mandatom, zato ne vidim nobene potrebe, da tega mandata ne bi pripeljal do konca. V svetu je povsem običajno, da se predsedniki škofovskih konferenc menjajo in ni nujno, da je predsednik škofovske konference vedno tudi škof glavnega mesta. Mislim, da tu ni treba prehitevati dogodkov.
Kar pa zadeva dialog z drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji, sem se z nekaterimi verskimi predstavniki že srečal. Vsekakor je za našo Cerkev ta dialog izrednega pomena, tako kot je dialog nasploh pomemben in nujen za uspešno delovanje družbe.
Kako pa ocenjujete stanje (ne)strpnosti do verujočih v Sloveniji?
Na tem področju pogrešam celovite analize verske nestrpnosti, ki ima svoj izvor v preteklem sistemu. Sam si bom prizadeval za spoštovanje ustavno zagotovljene verske svobode državljanov in svobode delovanja vseh verskih skupnosti. Pri tem ne želim nič več in nič manj pravic, kot jih imajo kristjani v drugih evropskih državah.
Prav tako menim, da ni dovoljeno diskriminirati in stigmatizirati državljanov samo zato, ker so kristjani in ker v javnosti zagovarjajo katoliško etiko in načela družbenega nauka Cerkve. Tudi verni smo enakopravni državljani Slovenije z vsemi človekovimi in državljanskimi pravicami.
Vidite registriranje Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja kot provokacijo, protest ali kot kaj drugega?
Registracija verskih skupnosti je v pristojnosti državnih organov, ki morajo vzpostaviti jasna in razumna merila za presojo religijskosti verskih skupnosti. Ta se med drugim kaže tako v verskem nauku in bogoslužju kot tudi v spoštovanju izročila drugih verskih skupnosti. Sam si želim lepega in mirnega sodelovanja z vsemi cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi.
Kako lahko nadškof prispeva pri odpravi madeža, ki je padel na slovensko Cerkev zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije?
Najprej naj povem, da mi je žal, da je do tega zloma prišlo. Verjamem, da bo to dejstvo pomagalo, da bomo v Cerkvi pri upravljanju cerkvenega premoženja dosledno upoštevali tako evangelij kot tudi cerkveno zakonodajo. Trenutno v Nadškofiji Maribor še vedno potekajo pogajanja z bankami upnicami in upam, da bo čim prej prišlo do ustreznih dogovorov.
Madeža, ki je padel na slovensko Cerkev, se po mojem mnenju ne da izbrisati ne z administrativnim ukrepom ne z neko izjavo, ampak bo samo evangeljsko delovanje vseh nas obnovilo zaupanje v našo Cerkev. V to trdno verjamem.
Cerkev na Slovenskem se v zadnjih letih podobno kot drugje po Evropi sooča s pomanjkanjem duhovnikov. V zadnjih desetih letih je bilo pri nas povprečno posvečenih med 10 in 15 duhovnikov na leto, takoj po osamosvojitvi se je ta številka še gibala okoli 20. Kaj to pomeni za Cerkev? Bodo morali večjo vlogo prevzemati laiki?
Skrb za duhovne poklice se ni pojavila šele v zadnjem času, ko je duhovnikov dejansko manj, ampak je to stalna naloga Cerkve vse od prvih časov. Manjšanje števila duhovnikov pomeni, da mora Cerkev najprej poživiti delo za poklice. Na drugem mestu pa bo potreben premislek o pastoralni ureditvi naše Cerkve, saj se razmere skozi čas spreminjajo.
Ob tem ne moremo mimo laikov, ki imajo v Cerkvi še posebej pomembno mesto od II. vatikanskega koncila naprej. Njihova vključenost v življenje in delovanje Cerkve je torej organska in ni zgolj posledica pomanjkanja duhovnih poklicev. V moči svojega temeljnega poslanstva že kar nekaj časa dobivajo vedno večjo vlogo na vseh ravneh življenja Cerkve.
Pa bo z morebitnim prevzemanjem nalog s strani laikov še zagotovljena zadostna kakovost verske oskrbe in vsega kar sodi zraven?
O tem ne dvomim. Znano vam je, da številni laiki obiskujejo teološko-pastoralne šole, v katerih dobijo temeljno teološko izobrazbo. Poleg tega so dobro usposobljeni še v svojih osnovnih poklicih, tako da imajo potrebna znanja in izkušnje za pastoralno delovanje. Ob tej priložnosti jih spodbujam k še bolj prizadevnemu delu za Božje kraljestvo in se jim za njihovo sodelovanje zahvaljujem.
Slovenija se po socioloških raziskavah uvršča med srednje verne evropske države, hkrati pa je opaziti precejšnjo polarizacijo med vernimi in nevernimi. Kaj je po vašem mnenju razlog?
Ne vem, če smemo preprosto reči, da gre pri nas za polarizacijo med vernimi in nevernimi. Prej bi rekel, da gre za polarizacijo glede vrednotenja naše polpretekle zgodovine, ki je tako zelo polpretekla, da ostaja na vso moč navzoča tudi danes in še vedno obremenjuje naše odnose. V to polarizirano vrednotenje zgodovine pa se potem zelo rado potisne tudi vero in zraven še Cerkev.
Vendar vsebinsko stvari ne vidim tako. Menim, da moramo v naši državi čim prej najti družbeno soglasje glede vrednotenja polpretekle zgodovine in čim bo to doseženo, potem bo tudi do verujočih in neverujočih več spoštovanja in strpnosti.
Kako pa doseči omenjeno soglasje?
Z odločitvijo za dobro vseh v družbi. Pa tudi s tem, da o vseh teh vprašanjih ne bomo več govorili z namenom, da bi poglabljali medsebojne delitve, ampak da bomo začeli iskati rešitve. Pri tem vidim veliko poslanstvo vas medijev. Pomembno je, na kakšen način pišete o teh temah, saj lahko s pozitivnim in konstruktivnim pristopom veliko pripomorete k temu, da bo med nami začelo nastajati drugačno ozračje odprtosti za resnico in za naše medsebojno spoštovanje.
Če ostanemo še malo pri vernosti. Kaj je razlog, da se število kristjanov v Evropi zmanjšuje, v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki pa povečuje?
Evropa je v veliki meri dedinja razsvetljenstva in posledične sekularizacije, ki je pri nas zelo prisotna. To spreminja tudi sliko navzočnosti kristjanov na stari celini. Tradicionalnega krščanstva danes v Evropi skoraj ni več, počasi pa dobiva svoje mesto prepričano krščanstvo, ko ljudje verujejo iz svoje osebne vere. In teh je seveda manj, kot je bilo tradicionalnih kristjanov. Poleg tega Evropa sama v sebi demografsko umira, vanjo pa se naseljujejo ljudje, ki so drugih ver in prepričanj.
Na nekaterih drugih celinah so kristjani še vedno v manjšini, zato se vsako povečanje njihovega števila pozna. Obenem je treba poudariti, da je bila misijonska dejavnost Cerkve v preteklosti večinoma osredotočena na tretji svet in je nekako preskočila Evropo. Danes pa je vedno bolj očitno, da bo treba začeti z misijonsko dejavnostjo tudi v Evropi. Tega se zelo zavedajo tako papež Frančišek kot tudi škofje.
Kako ste videli nedavno izredno sinodo na temo družine v Vatikanu? So na področju družine po vašem mnenju potrebne spremembe pri nauku Cerkve?
Mislim, da ne. Družina je prihodnost Cerkve, naroda in države. Presenetljivo je, da mladi med vrednote, ki se jim v življenju zdijo pomembne, zelo visoko, če ne kar na prvo mesto, postavljajo ravno družino. Bolj kot spreminjati nauk bo treba veliko več narediti za to, da bomo mladim pomagali z dobro pripravo uresničevati njihove družinske ideale, družinam pa omogočili pogoje za njihovo ustanavljanje, zdrav razvoj in rast. Celotno organizacijo družbenega življenja bi bilo treba zato narediti družini še bolj prijazno. Pri tem ima veliko poslanstvo tudi država.
Bi morala Cerkev spremeniti odnos do ločenih, ki so se ponovno poročili, in istospolno usmerjenih?
Cerkev mora imeti do vsakega človeka takšen odnos, kakor ga ji je pokazal Jezus Kristus v evangeliju. Njegov način je bil, da je vedno sprejel vsakega človeka, pri tem pa nikoli ni ne zanikal ne zmanjševal njegovega stanja.
Kar zadeva razporočene in ponovno civilno poročene, mora Cerkev stalno preverjati, koliko so ljudje še sposobni sprejeti temeljne pogoje za veljavno sklepanje zakonske zveze. S tem v zvezi pa mora Cerkev najti tudi pastoralne rešitve zlasti za tiste ponovno poročene, ki so se v tem položaju znašli neprostovoljno. Predvsem jim bo morala pomagati do spoznanja, da zaradi svojega položaja niso izključeni iz občestva, kakor to pogostokrat doživljajo sami pri sebi.
Podobno velja glede istospolno usmerjenih. Cerkev aktivne istospolne usmerjenosti ne bo nikoli sprejela, ker nasprotuje evangeljskemu nauku. To pa ne pomeni, da istospolno usmerjeni ne morejo biti dobri kristjani.
Kakšen pa je vaš pogled na družbene razmere v svetu? Na eni strani je jasno, da je socializem kot sistem propadel, na drugi strani se v kapitalizmu večji del bogastva koncentrira pri peščici. Bi bile potrebne spremembe? Obstaja kakšna srednja, bolj pravična pot?
Družbene razmere v svetu so pogostokrat krivične. Take so bile v komunizmu in take so v nezmernem liberalnem kapitalizmu. Tudi pri nas je veliko ljudi, ki jim delodajalci ne plačujejo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in ki se lahko neprostovoljno znajdejo v položaju trajne brezposelnosti. Zame to pomeni, da takšnega človeka postavljamo v položaj, ko nima ne sedanjosti ne prihodnosti.
Zato je pomembno, da država in vsi državljani sprejmemo odgovornost in vzpostavimo takšne strukture, ki bodo vodile v ustrezno izobraževalno politiko, odpiranje novih delavnih mest ter vzpostavitev socialnih mehanizmov, ki bodo poskrbeli za tiste, ki so socialno izključeni. Kot katoličani smo pri tem še posebej pozorni na pravno državo, solidarnost in zavzemanje za brezposelne in socialno izključene. Pri zavzemanju za slednje sodelavci Karitasa in drugih humanitarnih ustanov naredijo veliko dobrega, za kar se jim iskreno zahvaljujem.
