Kdo je bil Tito, je odveč govoriti. Bil je predsednik Jugoslavije in diktator države, kjer je imela komunistična partija prvo, zadnjo in edino besedo; v državi, kjer so se sistematično kršile človekove pravice; v državi, kjer sta on in komunistična druščina uživala življenje elite; v državi, kjer si lahko končal v zaporu ali s kroglo v glavi, če si imel drugačno mnenje od uradnega; v državi, kjer nasledniki partije še danes zanikajo ali prikrivajo povojne poboje in zločine partizanov nad civilisti med vojno; v državi, ki si je izmislila 25. maj kot rojstni dan Tita in ga poimenovala dan mladosti, nato pa s silo nagnala mladež, da Tita slavi in tako ustvarja kult osebnosti. A to ni zmotilo nacionalno televizijo, da ne bi v eter spustila komentar njihove voditeljice in novinarje Polone Balantič.
Takole je bila Balantičeva včeraj v odjavni špici navdušena nad Titom: »In ker je bil današnji dan nekoč Dan mladosti, se še enkrat spomnimo Tita, predvsem zaradi njegove samozavesti, zaradi katere je Jugoslavija bila, seveda ne zgolj zato, viden akter mednarodne politike. Vsi mi bi potrebovali pogumno držo, kakršno je Tito demonstriral že med vojno, ko je denimo Churchillu, ki mu niso bile povšeči njegove samostojne poteze, skorajda zabrusil: ´Tudi Churchill mene vpraša, kdaj naj potuje in kam?´«
Slavljenje diktatorja in šefa partije, ki je v imenu socialistične revolucije odgovorna za smrt okoli 1,2 milijona ljudi, si nacionalna televizija pač ne bi smela privoščiti. Nekateri na družbenih omrežjih so menili, da bi bile besede Balantičeve v normalni državi dovolj za izredno odpoved zaposlitve.