Na Prevali nad Novo Gorico so včeraj na pobudo Društva soška fronta 1915-1917, ki skrbi za ohranjanje spomina na prvo svetovno vojno, odkrili parkovni spomenik generalu Svetozarju Boroeviću pl. Bojna. Dogodek sodi v niz obeležitev stote obletnice prve svetovne vojne.
Na slovesnosti so zbrane pozdravili vodja sektorja za nepremično kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Silvester Gabršček, novogoriški župan Matej Arčon in predsednik Društva soška fronta 1915-1917 Tadej Munih. Kulturni program sta sooblikovala Trobilni kvintet Slovenske vojske in Akademski pevski zbor Vinko Vodopivec.
Projekt je podprla Mestna občina Nova Gorica, ki je za postavitev spomenika in ureditev parka iz proračuna namenila 47.580 evrov, sredstva pa je prispevalo tudi ministrstvo za kulturo.
Poleg ohranjanja spomina na generala Boroevića je novogoriška občina s tem projektom uredila priljubljeno razgledno točko na Prevalu, odkoder pot vodi na sosednje vrhove in pomembne točke zgodovinske dediščine soške fronte, kot sta Škabrijel in Sveta Gora s celotnim zaledjem na planoti. Nova turistična točka bo skupaj z urejenimi tematskimi potmi na Škabrijelu in na Sabotinu v okviru Parka miru zagotovo še bolj zanimiva za obiskovalce in pohodnike.
Poleg postavitve spomenika je bil urejen tudi park s parkiriščem, postavljene so klopi in informacijska tabla.
Ko je maja 1915 v prvo svetovno vojno vstopila še Italija, se je odprlo novo t. i. jugo-zahodno bojišče, obramba njegovega najjužnejšega dela pa je bila dodeljena avstro-ogrski peti armadi, katere poveljstvo je prevzel general Svetozar Boroević. Čeprav so bili prvotni načrti drugačni, se je odločil, da bo ustavil Italijane že ob reki Soči.
Soško fronto je držal od prvih bojev pa vse do preboja pri Kobaridu oktobra 1917. Kljub agresorjevi premoči v moštvu in orožju je peta avstro-ogrska armada preprečila italijanskim kraljevim silam, da bi prodrle v notranjost Slovenije ter tako še povečale razdejanje in prisilno begunstvo prebivalstva.
Omenjene armade se je kmalu prijelo ime "Soška armada". Na tem položaju je Boroević svojo armadno skupino vodil tudi na novi fronti ob reki Piavi. Februarja 1918 je bil imenovan za maršala. Po neuspešni ofenzivi junija 1918 je bila morala avstro-ogrskih vojakov na dnu, vrstili so se upori, dezerterstva, primanjkovalo je hrane in orožja, obenem je država pospešeno razpadala.
Oktobra 1918 so Italijani sprožili veliko ofenzivo, med katero so se številne avstro-ogrske enote začele organizirano umikati s fronte. Vsem težavam navkljub je Boroeviću uspelo zadrževati Italijane še skoraj teden dni.
Z razpadom monarhije je maršal Boroević izstopil iz vojske. Želel se je pridružiti novonastali vojski Kraljevine SHS, vendar kot nekdanji habsburški general ni bil zaželen. Zagrenjen se je umaknil v Avstrijo, pozabljen in obubožan je umrl v Celovcu maja 1920. Bil je prvi in edini nenemški maršal v avstro-ogrskih oboroženih silah.