Ljubljanski župan Zoran Janković je sprožil enega od največjih valov političnega moraliziranja v zadnjih dvajsetih letih. Ker gre za enega najbolj priljubljenih slovenskih politikov, so njegovemu zgledu bolj ali manj uspešno sledili tudi drugi politiki, ki so kar začeli tekmovati v sklicevanju na »visoka moralna načela«, »vrednote« in podobna gesla iz moralističnega besedišča.
Ko sem leta 2008 pripravljala knjigo Politika in morala, mi je Janković skakal izza stavkov o demagogih, o politikih, ki na vprašljiv način upravljajo javni denar, o zapeljivcih množic, ki si kupujejo naklonjenost s formulo kruha in iger, medtem ko grmijo nad občo amoralo in pozivajo k likvidaciji vseh, ki jim stojijo na poti. V Jankoviću sem razpoznala, zakaj moramo postati zelo pozorni in celo zaskrbljeni, ko se politiki začnejo sklicevati na moralo in sebe postavljati za zgled moralnosti.Ker je Janković kljub slabi govorniški veščini izreden demagog, njegovo sklicevanje na moralo sploh ni presenetljivo, saj gre za preverjeno demagoško potezo za diskreditiranje nasprotnikov. V njegovih tiradah nenehno nastopa Janša, čigar ime Janković uporablja kot sopomenko za amoralo. Vendar amoralni niso zgolj Janša in drugi politiki, ki ne spadajo v kategorijo Jankovićevih grupijev, ampak preprosto vsi, ki bi si drznili tako ali drugače podvomiti o njegovi brezmejni moralnosti in o tem, da je – kakopak – najboljši na svetu. Svoje moralke ponavadi pospremi s širokim »fejk« nasmehom v odgovor na prilizljivost ali z užaljenim obrazom in z jeznimi gestami v odgovor na kakršenkoli dvom o njegovi ultramorali. Janković je najbolj moralen, ker sam pravi, da je tako. Kdor o tem podvomi, je janšist in amoralna svinja!
Presenetljiva ni niti njegova raba dvojnih meril pri obravnavi podobnih moralno spornih dejanj, saj je prilagodljivost okoliščinam in kontekstu značilnost vsakdanje (ljudske) morale. Ravno zato je meja med vsakdanjo moralo in amoralo tako tanka. Zato Janković redno zamolči, spregleda ali pa celo hvali moralno sporna dejanja svojih prijateljev in zaveznikov. Saj, moralni razsodniki morajo biti prilagodljivi in sproti spreminjati kriterije. Kam pa bi prišli, če bi za vse uporabljali enaka merila?
Zanimivo je, da je večina spregledala ključno spornost Jankovićevega moraliziranja, tj. njegovo izjemno bogastvo. Golobič je visoko jahal na moralističnem valu, dokler ga niso razkrinkali za lažnivca, saj je prikril, da je v resnici politični tajkun. Od tistega trenutka je njegova moralna avtoriteta začela kopneti, njegovo moraliziranje pa večina zavrača kot dvoličnost. Jankovićev problem je na tem področju še večji. Je ultrabogataš, ki se pri moraliziranju opira na vsakdanjo moralo, po opredelitvah te morale pa bi ga bilo treba opredeliti za negativca. Po vsakdanji morali je bogataš moralno vprašljiva oseba, o čemer pričajo številni pregovori, anekdote, basni in zgledi v različnih kulturah. Čeprav si večina ljudi prizadeva, da bi obogateli, hkrati verjame, da si velikega bogastva ni mogoče pridobiti na pravičen, temveč zgolj na krivičen način, praviloma na račun drugih, s krajo, davčno utajo ipd. Janković bi pri tem repliciral, da je s formalnopravnega vidika čist, vendar se vsakdanja morala ne opira na formalnopravne vidike, ampak je arbitrarna, in ravno od tega ima on hkrati veliko korist, vendar se ta arbitrarnost lahko obrne tudi proti njemu.
Doslej je Janković vse spretno obračal v svojo korist. Če za nekoga rečemo, da je bogat kot Krez, in ga potem doleti nesreča, se s tem delno opere sumov o spornosti svojega bogastva. Janković je pokazal demagoški talent, ko si je simpatije volivcev pridobil s tem, da se je, čeprav je tako neznansko bogat, prikazoval kot žrtev usode (natančneje Janše), saj je izgubil svojega »otročička«, Mercator. Kasneje je v gonji nad amoralnimi tajkuni črnil Bavčarja in Šrota, ki sta mu speljala »njegov« Mercator, tajkuna Mermala pa preprosto ne more prehvaliti. Iz tega lahko sklepamo, da moralistične tirade proti amoralnim tajkunom niso usmerjene proti obči moralni vprašljivosti bogatih tajkunske sorte, med katere spada, ampak da govorijo predvsem o Jankovićevi zasebni škodi oz. koristi, zaradi česar gre mnogim že pošteno na jetra.
Da se Janković vendarle zaveda problematičnosti svojega velikega bogastva, lahko razberemo iz njegovih razpredanj, kako hodi oz. teče po Golovcu v stari trenerki, da se odpoveduje županski plači, da živi v svoji »skromni« družinski hiši, sicer da je »tak, kot mi« (plus minus nekaj milijonov evrov, pa kaj!) itd. Njegovo moraliziranje lahko po eni strani primerjamo s preventivnim napadom, po drugi strani pa gre za diverzantsko akcijo, s katero želi odvrniti pozornost od svojih moralnih pomanjkljivosti in gnev množice vedno preusmeriti na skrbno izbrane tarče.
Nekaj mesecev pred volitvami se zdi, da je Jankovićevo moraliziranje zašlo v krizo. Lajna eno in isto. Nenehno se hvali. Pogrevanje zgodb o Mercatorju je dolgočasno, glavne tajkunske nasprotnike je že likvidiral, besnenje nad Janšo, ki že nekaj časa ni na oblasti, pa zažge le še pri najbolj gorečih. Demagoške otvoritve stadiona v Stožicah in drugih gradbenih projektov bodo verjetno zadostovale za zmago, zadolževanje pa je tako ali tako pri vrhu Jankovićevih moralnih vrednot. Če se na obzorju v bližnji prihodnosti ne prikaže kak novi sovražnik, je vprašanje, kakšno prihodnost ima morala po Jankoviću. Morda jo pošlje v predčasni pokoj, ko mu bo dokončno odslužila.