Ko je Julijano Bizjak Mlakar predsednik odbora za kulturo Dragan Matić iz vladajoče Stranke Mira Cerarja na preizkusu pred poslanci opomnil, naj nastop nekoliko sintetizira, se ni ustrašila, ampak odvrnila: »Prosila bi, da mi dovolite, da predstavim vse vsebine«. Z branjem je nato nadaljevala še dobre pol ure. Matić ni bil zadovoljen z odgovori tudi »na povsem preprosta vprašanja«. Ker se je vedelo, da bi bil on rad minister za kulturo (a je resor pripadal Desusu), smo prisotni vedeli, da je to le uvod v njuno nevarno razmerje. In res, Matić je poskrbel, da so številni njeni zakoni obtičali, kar v njegovem odboru. (Predsednik vlade pa ji očita, da ni predlagala nujnih zakonskih sprememb.) Njeno rušenje se je nadaljevalo z ultimativnim spolitiziranim in medijsko dobro pokritem odstopom večine članov Nacionalnega kulturnega sveta. Imela je preveč vplivnih nasprotnikov, da bi se lahko obdržala, njen strankarski šef Erjavcu pa odkrito priznava, da so na prvem mestu penzije njegovih upokojencev.
Izkazali so tudi mediji, ki jim ni bilo mar lobistično ozadje zgodbe rudarjenja v kulturi. Niti eni Odmevi na nacionalni televiziji niso bili posvečeni razjasnjevanju tej temi - dokler ni Cerar zahteval njene glave. Razrešitev ministrice, ki se je že obetala, je bila potisnjena celo v kulturni blok: slišali smo lahko le mnogo o ministričini nesposobnosti. Ker je opozarjala nič manj ko na nezakonite zahteve predsednika vlade pri izpolnjevanju sklepov vlade, je taka medijska ignoranca škandalozna. Da je med čakanjem na razrešitev vlada ministrici s kulturnega proračuna vzela dva milijona, je tudi ostalo zunaj fokusa medijev. Na koncu je Delo izvedlo še milostno anketo med ljudstvom in podprlo Cerarjevo razrešitev.
Z rudarjenjem v kulturi se bo zdaj lahko ubadal nekdo drug (menda kar njen državni sekretar Tone Peršak), ki bolj ubogljivo stregel vplivnim politično-finančnim lobije. Kot smo lahko brali poročila iz »dobro obveščenih virov pri predsedniku vlade«, so v vladi celo zavedajo, da sprejeti sklep o idrijskem rudniku sploh ni dober. A v tem trenutku, ko teče Idrijcem voda v grlo, je to najboljša rešitev. Na neregularno stanje in katastrofalne posledice je ministrica predsednika vlade v pismu opozorila že pred letom. Idrijski župan je celo napovedal, da bodo primorani zoper Cerarja vložiti kazensko ovadbo. A se je kmalu premislil, se priklonil vladi, medijskemu mainstreamu in z ovadbo zagrozil Bizjak Mlakarjevi.
»Nič nimam z nobenimi lobiji!« Tako se je dopoldne pred poslanci zaklinjal predsednik vlade. Ni bilo prvič, da Cerar, ima največ opraviti z lobiji – poglejmo le zadnje dogajanje v NLB – o njih ne ve nič. Od ministrice je zahteval dokaze o lobističnih pritiskih in ukrepanje. A ko je ukrepala, je ni podprl, ni je niti poslušal. Prek najožjih sodelavcev je Cerar vpet v interesno, lobistično ozadje posla. Ko smo Bizjak Mlakarjevo konec marca v intervjuju (zaradi njega je morala na »raport« k premierju) vprašali, če so v ozadju posla z rudniki v likvidaciji bolj ali manj prikriti interesi posameznikov (omenili smo namestnico generalnega sekretarja vlade Mirando Groff Ferjančič in nekdanjega državnega sekretarja Zaresove ministrice za kulturo Majde Širca Stojana Pelka (tudi predsednika sveta ZAAB, še prej kandidata Pozitivne Slovenije), je dejala, da je »videti, kot da bi si določeni akterji v sodelovanju s politiko zamislili posel s slovenskimi rudniki v likvidaciji, ki ga poganja pohlep po namišljenih sredstvih, ki naj bi se zlivala v Center za upravljanje kulturne dediščine živega srebra« … Posel naj bi se skrilo pod plašč Unescove kulturne dediščine in se ga izvedlo preko »nepoučenega« kulturnega ministrstva.« Na proračunski tok »kulturnega rudarjenja« bi se radi priklopili politično vplivni lobiji, koncesionarji oziroma zunanji izvajalci.
Pritiski na ministrico so se stopnjevali, potem ko je zamenjala direktorico direktorata za kulturno dediščino Špelo Spanžel. Njena kolegica v svetu zavoda Center za upravljanje kulturne dediščine živega srebra je namestnica generalnega sekretarja vlade Miranda Groff Ferjančič, nekdaj zaposlena v idrijskih rudnikih in idrijski komunali. (Je hči Marijana Groffa, po volitvah so se v javnosti razčiščevale povezave z ustanoviteljema SMC Erikom Kopačem in ekonomistom Sašom Kešeljevićem, svetovalcem predsednika vlade.) Obe, torej Spanžlova in Groff Ferjančičeva, sta tudi botrovali sprejetju sklepa prejšnje vlade, zaradi katerega se je vnel spor. Groff Ferjančičeva ga je kot namestnica generalnega sekretarja vlade tudi podpisal. Ker je Špela Spanžel partnerica Stojana Pelka, nas zgodba hitro zanese v središče strank, ki so nastale po LDS. Kot smo pisali v Reporterju, sta Kešeljević in Kopač, poslovno povezana z družino Groff: bila sta nadzornika družbe Infond Holding 3, ki jo je Marijan Groff uporabljal za prevzem družbe Iskra Avtoelektrika (lani je bila tudi on oproščen na novogoriškem okrožnem sodišču), poleg tega pa sta skupaj z njegovim sinom Tomažem soustanovitelja več zavodov. Miranda je na volitvah 2000 kandidirala na listi LDS, Marijan pa leta 2008 za Zares. Med drugim je bila na finančnem ministrstvu direktorica direktorata za javna naročila. Trenutno je tudi predsednica sveta Kobilarne Lipica.
Ni jasno, ali se razrešena ministrica res vrača med poslance Desusa. Ker si ne predstavlja, da bi lahko še naprej sodelovala v vladi s Cerarjem, ki je zaradi (ne)dela povsem izgubil njeno spoštovanje in zaupanje, se zastavlja vprašanje, kako bo sploh lahko delovala kot vladna poslanka. V Desusu so zaradi tega do nje na moč prijazni, pri njih bo »toplo sprejeta« (Erjavec). Mi pa predvsem pričakujemo, da se vroča zgodba rudarjenja razčisti. Predvsem pa naj vlada s Cerarjem na čelu vsaj spoštuje zakone, če je že slepa za lobistično omrežje, ki je že priklopljeno na denarni tok Centra za upravljanje z dediščino živega srebra.
Tvegajmo napoved: Julija Bizjak Mlakar bo nova poslanka stranke oziroma združenja, ki se bojuje zoper lobistična omrežja in korupcijo. Na njenem čelu je nekdanji poslanec Cerarjeve stranke Bojan Dobovšek.