Mirna prerazporeditev plač

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) se o morebitnih ozadjih pritiskov nanj in na sindikat ne želi izrekati. Strinja se, da poleg Gorenja vre še v mnogih podjetjih, zato da časa za razprave ni več in je treba ukrepati. Prepričan je, da kriza ni primeren čas za reforme in v primeru neupoštevanja stališč sindikatov glede pokojninske in zdravstvene reforme ne izključuje možnosti protestov.

Brezposelnost se povečuje. Kako je kriza vplivala na trg dela?

Pri ljudeh, ki delajo, prevladuje strah in velika negotovost. Povečujejo se pritiski po vse več dela. V mnogih podjetjih so skrajševali čas, sprejemali subvencije, delavcem dali nižje plače, danes pa v mnogih delajo več, zato prihaja do konfliktov.
        Kriza, v kateri smo, je posledica nekaterih vrednost, kot so hlastanje po dobičkih, vse je podrejeno konkurenčnosti, kapitalu. To je znan vzrok krize. Sledi, vsaj navidez, spoznanje, da mora biti po krizi drugače, da morajo prevladati druge vrednote - skrb za blaginjo vseh, družbena odgovornost kapitala, solidarnost, zdravo okolje. In ljudje smo upali, da smo že tako daleč v krizi, da bo prišlo do teh sprememb. Ampak se ne spreminja, se slabša. Zato je ta brezperspektivnost, resignacija, ki se spreminja v jezo in bes, vse bolj prisotna.
        Virus neoliberalizma, za katerega sem mislil, da bo odpravljen, je vse bolj živahen. Skrb države v prvem obdobju leta, ki se je kazala v neizmernih kapitalskih vložkih v bančni sistem, da so sanirali bilance, hkrati pa banke niso odreagirale, da bi servisirale gospodarstvo. Vse to se nabira. Dolgo časa smo imeli tajkunsko demokracijo in to je pustilo posledice.
        Na udaru je zlasti industrijski delavec. V prvem obdobju krize so so bili prve žrtve mladi ljudje, tisti, ki so delali za določen čas, po avtorskih pogodbah. V zadnjih nekaj mesecih prihaja do zapiranja tovarn, tu so stečaji.

Kako ocenjujete vladne ukrepe na tem področju?

Krivičen bi bil, če bi rekel, da vlada ne počne nič. Ampak to je premalo za to, da bi prej izšli iz krize. Precej je bilo zamujeno pri zakonu o subvencioniranju delovnega časa. Takrat nas vlada ni poslušala, imeli smo prve demonstracije pred DZ, da bi vnesli določbo, da se delavske plače ne smejo zniževati. Prepričani smo, da bi morali zaščititi delavske plače.
Pri čakanju na delo je bilo posluha več.
        V tem trenutku je narobe, da ni prišlo do sistemskih sprememb, da bi dosegli prej omenjene vrednote. Vlada in kapital bi morala glede na krizo - nizke plače so praviloma vedno zaščita slabih managerjev - nemudoma odreagirati, se zavedati, da je tistim, ki živijo najtežje, ki imajo po 400, 500, 600 evrov plače, upravičeno prekipelo. Tem ljudem bi morali nemudoma dvigniti plače. Morali bi postaviti mejo - najnižja neto plača bi morala biti 600 evrov.

Kje vzeti ta denar?

V mnogih podjetjih so razmerja med najnižjo in najvišjo plačo prevelika, so ena proti 30 ali 40. Zakaj ne bi bilo razmerje ena proti osem ali proti deset? Priti mora do preloma. Ni res, da bi ti ljudje bežali v tujino.
        Motivacija sposobnih managerjev po boljšem delu sloni na povsem drugih temeljih kot na evru. Da bi dosegli ta cilj, vsaj 600 evrov neto, bi moralo priti do velikega zasuka pri dojemanju dobičkov. Čas je, da naredimo dvoje: obvezno participacijo delavcev pri dobičku in da se hlastanje po dobičkih in dividendah zniža. Da zavestno pride do prerazporeditve v korist plač. Za to mora priti do družbenega spoznanja. Če se da, mora priti na miren način. Če ne bo na miren način, bo pač na nemiren način. V ta čas nemirnega načina vstopamo.
        Kapital želi živeti po starem, politiki po starem. Ne, del delavstva noče več živeti po starem. V Sloveniji bi moralo priti do novega družbenega dogovora, ki bi ga nato morali izpeljati s pomočjo prava, države.

Opozarjate, da socialni dialog ne deluje.

Ni moč spregledati, da tega dialoga ni. Glede na to, da smo v krizi in da je ne morejo premagati samo politiki, ne more je premagati samo kapital, še manj samo sindikat. Krizo lahko premagamo skupaj, z nekim dogovorom, ki naj pripelje do sprememb. Tega dialoga ni. Seje Ekonomsko socialnega sveta so preredke, dnevni redi sej ne ustrezajo problemom, ki so v ospredju. Srečujemo se s samozadostnostjo.

Premier Pahor je omenil, da je nezadovoljstvo delavcev tako veliko, da delavci, če sindikati v pogajanjih ne izpolnite v celoti njihovih pričakovanj, izgubijo zaupanje v sindikate. To naj bi se odražalo tudi v pogajanjih, kjer da sindikati niste pripravljeni sklepati kompromisov in da to otežuje socialni dialog.

Da ne bodo na koncu mislili, da smo sindikati krivi za krizo. Za krizo je kriv kapital, pogoltnost in politiki, ker so soustvarjali sistem, ki je to omogočil. Govorim lahko predvsem za zasebni sektor - problem dialoga med delodajalci in sindikati vidim v tem, da so delodajalci pogosto ignorirali predloge sindikatov, in sicer tako v času konjunkture, ko so se sklicevali na to, da bodo prišli težki časi, kot sedaj, češ da je kriza. Nekaj smo si priborili, ampak tisto sporočilo, ki ga morajo delodajalci razumeti, je, da morajo, ko prihajajo na pogajanja s sindikati, bolj prisluhniti, predvsem pa dati. Če tega ni, pride do upora delavstva. Takrat so zahteve praviloma mnogo večje.
        Vse te krize, probleme v podjetjih so v prvi vrsti zakuhali lastniki, ki so nastavljali nesposobne uprave in jim dajali cilje po čim večjih dobičkih, ter nadzorniki, ki niso opravili svojega dela in so nastavljali nesposobne uprave.

Argument delodajalcev je, da mora biti podjetje najprej konkurenčno, da bo lahko ustvarilo kakovostna delovna mesta.

To je ta klasičen vzorec, ki gre v kontekst teh vrednost - najprej dobiček. Zakaj ne bi tu naredili spremembe, ki ni vedno v nasprotju s konkurenčnostjo, z dobrim poslovanjem. Zakaj ne bi začeli pri zadovoljnem delavcu. V Sloveniji smo prehitro pristajali na nekatere vzorce in modele in jih jemljemo kot same po sebi umevne.

Upor delavcev v Gorenju naj bi bil znak, kot meni profesor na FDV Miroslav Stanojević, da je po vsej državi stanje dramatično. Tudi v sindikatu kovinske in elektroindustrije (SKEI) so navedli precej podjetij, kjer bi lahko prišlo do takšnega upora. Se strinjate z ocenami?

To je res. Stvari so se nabrale. Ravno zato bi morali politiki čim prej priti do rešitev, da bi čim prej pomagali tem ljudem. Sedaj ni časa za razprave. Bankam in kapitalu so pomagali v dveh mesecih. Potem so bo ta slika spremenila.

SKEI je v primeru podobnih uporov, kot je bil v Gorenju, napovedal solidarnostno stavko. Kakšna je komunikacija med sindikatom in delavci? Ali je sindikat pripravljal kakšne aktivnosti ali pa je "zamudil" in hoče biti sedaj zraven?

V Gorenju je prišlo pri SKEI do presenečenja. Med sindikalnimi zaupniki v SKEI je dosti dobrih sindikalnih zaupnikov. Prišlo je do tega, kar ni dobro. Dobro pa je to, da je v Gorenju ta dialog sindikata in delavcev sedaj skupen, iščejo skupne predloge proti delodajalcem. V tem ne vidim slabosti. To je pač neka šola, spoznanje.

Kako ocenjujete dejstvo, da sindikalni zaupniki sodelujejo v lastniških povezavah?

Te stvari so me presenetile. Sem zelo previden pri teh razmerah, ker vem, da lahko prideš v svoje protislovje. Nekateri v SKEI to znajo pojasniti kot nekaj normalnega. Jaz sem pri tem zelo previden, ker so lahko skušnjave, ki te pri tem zapeljejo.

Sindikalni zaupniki za svoje sindikalno delo niso posebej plačani?

V večini primerov ne. Večina dela na delovnem mestu, pri tem pa pomaga zastopati interese delavcev.

Omenjajo se potrebe po spremembi v organizaciji sindikatov, predvsem na podjetniški ravni. Kakšne spremembe pripravljate?

Sindikate v podjetjih bomo imeli še naprej in večina sindikalnih zaupnikov bo v podjetjih. Morali pa bomo v primerih, kjer so pritiski na sindikalne zaupnike veliki, vzpostaviti sistem zunanjih sindikalnih zaupnikov. Lahko bi šlo za profesionalce, ki bi pokrivali več podjetij in od zunaj zastopali interese delavcev v dialogu z delodajalcem. S tem bi zaščitili interese delavcev v podjetju.

Ali menite, da imajo pritiski na vaš sindikat in izrekanje nezaupanja, kot v Muri, politično ozadje?

Lahko to mislim, ampak o tem ne govorim. Ker se na politično področje nerad spuščam. Nikoli se tudi ne odzivam na izjave prvakov strank. Sem pa občutljiv na delo politikov na oblasti. Na izjavo Janeza Janše, da smo lakaji vladajoče politike, sem se odzval kot na izjavo nekdanjega predsednika vlade. Njegova izjava ne drži in to razumem kot dodaten pritisk na ZSSS. Za resno razpravo o tem ni argumenta. Ne bomo si tudi pustili vzeti pravice, kdaj protestirati, kdaj stavkati. O tem smo in bomo sami odločali.

Kdo bi lahko imel korist od teh pritiskov?

Politiki imajo svoje računice. V to se ne spuščam.

Kaj je v ozadju nezadovoljstva delavcev do sindikata?

Odvisno kje in kdaj.

Na primer v Muri?

Celovite sodbe, zakaj, ne morem dati, ker odgovora še ne vem. Ni mi vseeno, da mi ta skupina delavcev ne zaupa. Vsaj glede nečesa lahko rečem - da smo se trudili. Glasno smo opozarjali na stečaj. Stečaj je pokop podjetja, poslovni partnerji odidejo, delavci, ki gredo na zavod, res dobijo neko nadomestilo, a največ do 24 mesecev. Kaj pa potem? So socialni podpiranci. Trudil sem se pritiskati na lastnike in države, da treba poiskati drugačno rešitev. Vedel sem, da Mura poleg kapitala potrebuje sposoben management, ki bo pripeljal delo in bo znal izdelke prodati. Sedaj kažejo na sindikat, a mi ne moremo prevzeti vloge managerjev, politikov. V stečaju ima zadnjo besedo stečajni upravitelj, glede na zakonodajo so favorizirani hipotekarni upniki, tu so finančne institucije dominantne.

Ravno zaradi statusa upnikov naj prisilna poravnava ne bi uspela. Poskušanje z njo naj bi stvar zavleklo.

Zakaj ne bi favorizirali delavcev namesto hipotekarnih upnikov? Sedaj, ko bo stečaj, bi bilo za državo neprimerno ceneje, če bi denar vložila v družbo in poiskala primerno vodstvo.

Pomoč je že bila dana, pa se ni nič zgodilo.

To ni odgovornost sindikata. Premalo je dati samo denar. Gre za pomanjkanje sposobnih ljudi. Muro bi moral glede na svojo velikost voditi najboljši management v Evropi.

Kako komentirate neaktivnost največjega lastnika Mure NFD Holdinga na čelu s Stanislavom Valantom?

Z delavci smo prišli pred to družbo in izsilili nek dialog. Predsednik uprave je ponujal neko platformo rešitve, a se je kmalu izkazalo, da iz tega ne bo nič.

Že prejšnje vlade so napovedovale strukturne reforme, pa jih nobena ni izpeljala. Tudi ta vlada pravi, da jih je - ravno zaradi krize - treba izpeljati. Zakaj ni teh korakov?

Ker politiki velikih sprememb, ki bi spremenile sistem vrednot, očitno sami niso v stanju narediti. Če ne bodo sami, bomo morali politikom pač pomagati. Ni ustrezne volje iz različnih razlogov, tudi zaradi strukture vlade in očitno tudi zaradi zelo močnega lobija kapitala.
        Reforme bi morale biti ciljno usmerjene v ljudi, ki jim je najtežje, ker bi posredno, prek večje kupne moči in povečanega povpraševanja, prišlo do višje gospodarske rasti. Prihaja že do navzkrižja o tem, kaj so strukturne spremembe - to, da znižaš bolniška nadomestila ali zvišaš pogoje za upokojevanje, zame niso strukturne reforme.

Ali pričakujete, da bo vlada pri pripravi pokojninske in zdravstvene reforme upoštevala vaše pripombe in predloge?

Upam, da vlada ve, kaj smo počeli leta 1998. Da smo poleg plač izjemno občutljivi na delovanje teh dveh sistemov. Dokazali smo, da smo lahko korektni partnerji v dialogu, ampak ob predpostavki, da se nekatera načela ne menjajo in da zlasti v krizi ne morejo pričakovati, da bomo popustili pri pravicah, ki bi slabšali položaj delavstva.

Če posluha ne bo? So možni protesti?

Pri teh stvareh povem samo datum. Pohitel sem le pri bolniških nadomestilih, kjer smo politikom dali signal, da se ne bomo pogovarjali o odstotkih in da bi na koncu pravice branili z referendumom. Tudi pri pokojninski reformi bi počeli marsikaj.
        Politiki zelo zmotno mislijo, da je čas krize, ko so ljudje prikrajšani za osnovne stvari, primeren čas za reforme. Če ne vedo, da so v zmoti, jim bomo to pokazali zelo kmalu. Možno je prav vse.