Pričujoči članek je bil objavljen v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku, 7Dnevno, ki se ga dobi tudi v Sloveniji. Tu je njegova slovenska inačica.
Države, ki so nastale na področju bivše Jugoslavije, se bolj ali manj neuspešno spopadajo s dediščino preteklosti, ki jo lahko označimo s pojmom titoizma. Ta je v najbolj brutalni podobi, to je v podobi vojne, pobojev, preganjanj v njihovo nedavno zgodovino posegel dvakrat. Prvič leta 1945, drugič ob razpadu nekdanje skupne države. Republike nekdanje SFRJ so bile primorane v vojaško obrambo lastne suverenosti iz enega samega razloga: Slobodan Milošević, partijski šef najmočnejše republiške zveze komunistov je z idejo »velike Srbije« iskal sebi in svojemu aparatu možnost preživetja v novih geostrateških pogojih (konec hladne vojne, razpad SZ). Miloševićev namen je bil isti kot Titov: v imenu nekih »višjih idej« pokoriti narode Jugozahodnega Balkana in Srednje Evrope ter jih napraviti za vazale. Tito je govoril o razredni, Milošević o nacionalni »osvoboditvi«, oba pa sta bila učenca iste šole, to je Kominterne, pod historičnim protektoratom Josipa Visarionoviča Stalina.
Dodatna analiza bi pokazala, da sta bila tako Josip Broz kot Slobodan Milošević ena najpomembnejših predstavnikov stalinizma. Stalin je prevaral zahodne zaveznike in si zagotovil najprej odločilen vpliv v vzhodni in srednji Evropi, posledično pa tudi imperialni položaj SZ znotraj bipolarne strukture sveta. Njegova oblast je vselej temeljila na nasilju, v najbolj neposredni obliki, v obliki pobojev, preganjanj in zatiranj. Josip Broz Tito je leta 1945 (in kasneje v milejši obliki) počel enako, prav tako Slobodan Milošević. Prevaral je Zahod (predvsem ZDA) in si z njihovo podporo v začetni fazi zagotovil protektorat nad Jugoslavijo. Za uveljavljanje svojih načel je uporabil stalinistično metodo: primerjati je potrebno samo dogodke v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH (1991 – 1945: poboje, koncentracijska taborišča, razselitve prebivalstva). Kot njegova predhodnika je vse opravičeval s fundamentalno ideologijo.
V jedru komunizma sta tako dva bistvena elementa: nasilje in prevara. Danes se na prostoru nekdanje Jugoslavije, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem soočamo s kontinuiteto tega pojava. Bistvene napore vlagamo v razgradnjo titoistične mitologije. Zadnji film Jakova Sedlarja je tako nazorno pokazal, da Jasenovac ni prenehal delovati šele leta 1945, temveč ob koncu Informbiroja, leta 1951. V njem so umrle tudi premnoge žrtve bleiburškega križnega pota. Na tem bi se morali vsi zamisliti. A Slovenijo dediščina kominterne stiska še bolj. Na dnevnem redu je poveličevanje zločinov iz dobe, ko je v nekdanji državi vladala stalinistična ideologija. Predsednik vlade Miro Cerar in predsednik Državnega zbora Milan Brglez sta se prejšnji teden udeležila pohoda ob t.i. žici okupirane Ljubljane. V času 1942 do 1945 je bila Ljubljana namreč obdana z žično ograjo. A ograda ni bila odstranjena 9. maja 1945, ampak je tako kot Jasenovac služila še do avgusta meseca istega leta. To je bilo zato, da so komunisti znotraj glavnega mesta Slovenije lahko obračunali s t.i. »razrednimi nasprotniki«. Za pohod ob »žici« je letos ljubljanska oblast rekrutirala učence vseh osnovnih šol in mnogih vrtcev: hkrati so bile premnoge delovne organizacije, ki so v državni lasti primorane poslati svoje ljudi na »pohod«. Vsem so zamolčali, da žica ni prenehala »delovati« 9. maja, ob osvoboditvi Ljubljane, temveč je služila naprej, drugim totalitarnim oblastnikom za – isti namen. Titoistični mediji so vse to prikrili – propaganda je nesmrtna duša komunizma.
Zločini za žico po 9. maju 1945 so se dogajali v istem času kot tisti v Hudi Jami. Prejšnji predsednik države, ki ga je podprlo titoistično zaledje, je poboje v Hudi Jami leta 2009 označil kot »drugorazredno temo«. Vse zločine stalinizma na slovenskih tleh (gre za poboje približno 200 000 ljudi, Hrvatov, Slovencev in drugih) pa je sedanji predsednik parlamenta Milan Brglez septembra 2014 definiral kot »posledico upoštevanja naravnega prava« (tako!). Pri tem se je celo skliceval, da poskuša »razumeti titoistične oblastnike« (vir: Mladina). Sedaj se je stvar ponovila: Milan Brglez je široki skupini ljudi, ki delajo v Avstriji, a živijo v Sloveniji, odrekel možnost razpisa referenduma. Ker je to zbudilo splošno zgražanje, mu je na pohodu ob »žici okupirane Ljubljane«, predsednik vlade Miro Cerar pravkar izrekel vso podporo, češ, da tisti, ki ne razumejo dejanj Milana Brgleza sodijo v red »malih ljudi«.
Josip Visarionovič, Josip Broz in Slobodan Milošević so nasprotnike uresničevanja partijske politike vselej označevali za »drugorazredne« ali »male« ljudi, prvenstveno zaradi tega, da so lahko obračunali z njimi. To je bil skupni imenovalec njihove politike. Rekonstrukcija titoističnih mitov, ki poteka v Sloveniji, upošteva natančno to linijo. Ob zlorabljanju zločinov titoističnega stalinizma se podobna zgodba v Sloveniji dogaja spet in spet.
