Prvi del intervjuja lahko preberete v tiskani izdaji.
Kaj bo odločilo volitve?
Veliko stvari. Konkurenčnost list, splošna podpora strankam in kandidatom, klima v politiki … Ne nazadnje je za volilno izbiro pomembna tudi splošno ozračje v družbi. Ker je vladajoča koalicija trenutno v nekoliko slabši koaliciji, nam gre v prid tudi to. Evropske volitve torej niso le izbira slovenskih politikov za evropsko politiko, temveč bodo odrazile tudi mnenje volivcev do oblasti.
Koliko gre vaš prid gre tudi to, da ste nosilec največje opozicijske stranke?
To prinaša tudi večjo odgovornost - tako do SDS kot do Evropske ljudske stranke. Vrsta anket kaže, da vodimo in da smo s kolegi dobra ekipa. Da se le v finišu, tako kot lani, ne bo kaj spremenilo na slabše.
Čutite, da ste se znašli v ringu?
Takega ringa se že kar vajen. Te volitve so zame morda nekoliko zahtevnejše, saj je Slovenija le ena volilna enota, ekipa kandidatov pa je manjša. Treba je biti marsikje na terenu, veliko je nastopanja v medijih, različnih soočenj …
Se igra po pravilih?
Nekateri si, kot ste lahko opazili, nadevajo boksarske rokavice. Udarcev pod pas za enkrat ni bilo. Tudi s strani tistih z rokavicami ne. Kampanja je fer, soočenja so na dokaj visoki ravni. Volitve bi lahko bile po dolgem času povsem normalne in brez afer, instrumentaliziranih za ustvarjanje halo efekta in vzpostavljanje novih razmerij moči. Ne vidim razloga, da bi se pojavila namišljena konstrukcija, kakršna je bila afera patria. Ker se ni do konca izpela, je pri marsikomu vzbudila dvom in bila eden od ključnih dejavnikov za to, da smo volitve izgubili. A to je že preteklost.
Se kampanja usmerja k polarizaciji? Dve največji stranki želita prikazati te volitve kot ponovno možnost, da se Slovenija polarizira, meni Lojze Peterle.
Običajen refleks manjših strank oziroma njihovih kandidatov. Na državnozborskih volitvah je res prišlo do polarizacije. Volilno telo je že sicer latentno polarizirano, kar ni toliko odvisno od politikov, še zlasti, če sta dve stranki dovolj močni in suvereni za vodenje države. Pri evropskih volitvah to ni nujno, a ker so tudi test za vlado, bi to vendarle lahko prispevalo k večji polarizaciji. Manjša stranke bodo na teh volitvah gotovo uspešnejše.
Ločite med evropskimi in domačimi temami v kampanji?
Nekateri mediji skušajo dati prednost t. i. evropskim temam, čeprav ni značilno evropske teme, ki ne bi bila obenem slovenska. Tudi ni tipično domače teme, ki bi ne bila tako ali drugače evropska. Tudi v Nemčiji se nemška vprašanja obravnavajo kot evropska za evropske volitve. Ne nazadnje, kriza je globalni fenomen in Slovenija pri spopadu z njo ne more odkrivati tople vode. Slovenija se je znašla med državami, ki se pri soočanju s krizo niso izkazale z učinkovitostjo.
Vam je gotovo v interesu, da v ospredje postavljate krizo?
Glede na slabo stanje v koaliciji, ki se temu ne posveča dovolj, je to naša dolžnost. Ne gre le za nabiranje političnih točk. Kot pravi predsednik Janša, te volitve bi morale imeti streznitveni učinek na vlado. Izidi volitev bi jo morali pripeljati iz delirija, v katerem tiči že od njenega oblikovanja. Večkrat slišimo dopovedovanje vladajočih, kako velja razumno počakati na razplet svetovne gospodarske krize. Ni kaj čakati! Vlade so odgovorne in tudi naša ima v rokah vse mehanizme za izboljšanje situacije. Nenavadno je - če omenim naših 68 pripravljenih ukrepov in pet zakonov - da je opoziciji bolj mar za usodo države. Koalicija je naše ukrepe zavrnila, v nedoločeno prihodnost pa je umaknila tudi svoj tako imenovani tretji sveženj ukrepov. Ko opozicija vladi ponuja roko, ne morem razumeti, zakaj je tako izključujoča, tako razredno bojna, če se tako izrazim. Saj bi uspešno ukrepanje šlo v dobrobit vladnim strankam.
Bi bila potrebna rekonstrukcija vlade?
Zagotovo, še posebej če bosta izvoljena ministra Lahovnik in Erjavec. Nezadovoljen sem zlasti z delovanjem gospodarsko-finančnega dela vlade, pa tudi notranjo ministrico Katarino Kresal. Za ljubko podobo se skriva dokaj aroganten način vladanja. Mandatar bi moral osvežiti ekipo, da bi bila vlada učinkovitejša pri soočenju s krizo. Ministri bi morali biti v pogonu 24 ur na dan, a dva od njih ta hip delata kampanjo. Gospod Lahovnik ima na voljo dvojno kampanjo, kot minister in kot kandidat. Hodi po terenu, se dobiva z občinskimi odbori stranke Zares in prepričuje ljudi, naj mu dajo preferenčni glas… Mi pa tonemo v vse večjo krizo.
Kaj vam svetujejo eksperti za politično trženje? Bi morali biti bolj ljudski?
Merite na vsebinsko stran?
Ne, bolj na obliko. Na vaš nastop.
Tudi če ti eksperti rečejo kakšen moraš biti, kaj moraš početi in kako govoriti, je težko stopiti iz svoje kože ter postati igralec na gledališkem odru. Vsaj meni takšna igra ne leži. Raje prodajam svoj že izoblikovan slog. Kaj nam svetujejo glede forme? Nič posebnega. Tudi po vsebinski plati se menimo, na kaj bi bilo treba opozarjati, a kakšne velike znanosti ni v ozadju. Nenazadnje se tudi sam v to nekoliko razumem. Ne mislim toliko na to, kaj bi bilo prav, razmišljam bolj o tem, kaj bi bilo dobro. Veliko je tudi improvizacije, saj se kampanje ne da povsem standardizirati in programirati. Tudi če se katera od agencij hvali, da nam je dobro naredila kampanjo, je na koncu vendarle največ odvisno od nas kandidatov.
Vi morate prevzeti vso odgovornost.
Gotovo. Prevzemamo jo tudi za napake drugih. Odgovornost nosilca liste je še toliko večja. O uspehu bom sodil tudi po finančnem vložku v kampanjo in volilnemu izidu. Če bo, gledano primerjalno z volitvami pred petimi leti in izidi tekmecev, izplen primerjalno večji od vložka, bom lahko zadovoljen.
Naj bo Janez Potočnik še naprej evropski komisar?
Priznam, premalo poznam njegovo delo, da bi ga lahko objektivno ocenil. Ne vem, kako je ravnal ob predlogu komisarja Rehna in kako ob zapletu z vinjetami. Evropska komisija je odlično mesto, kjer lahko države članice na neformalen način uveljavijo tudi interese države. Glas povprečnega Slovenca je v komisiji neprimerno močnejši od glasu Nemca. To bi moral bolj izrabiti. Lahko pa s to trditvijo komisarju Potočniku delam tudi krivico.
Ga kanite vprašati, kaj je počel glede evropskega posredovanja komisarja Ollija Rehna glede spora s Hrvaško?
Bilo bi bolje, ko bi ga o tem vprašali novinarji. Na evropskem terenu imamo poleg poslancev tudi ministre (sveti EU) in visoke uradnike. Med seboj in tudi z vlado bi se lahko včasih bolje koordinirali. Biti kozmopolit in reči, jaz sem v Evropi, njeni uslužbenci pa ne smejo zastopati nacionalnih interesov, je prepoceni izgovor. Nešteto priložnosti je, ko lahko v neformalnih stikih izpostavijo nacionalne interese. Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo glede spora s Hrvaško in kaj ta hip počne vlada in zunanji minister Žbogar. Slišim, da bi se lahko kmalu dogovorili, a me je tega strah in me ne navdaja z optimizmom. V tem trenutku glede na neomajna stališča Hrvaške ne vidim hitre rešitve. Lani sem jo še videl.
Česa vas je strah?
Lahko bi popustili pri stvareh, pri katerih ne bi smeli. Glede stika z mednarodnimi vodami, ki prinaša pomorski status države, stanja na dan pred osamosvojitvijo, ureditve kopenske meje ter reševanja spora z arbitražo, ki bo upoštevala načelo pravičnosti. Ker se Hrvaška s tem ne strinja, ne vidim prostora za popuščanje Slovenije. Treba bi bilo najprej razstrupiti odnose med ljudmi in politiki na obeh straneh. Naša vlada je kar nekaj časa gradila kulturnejša razmerja med politiki, zdaj pa predstavniki obeh vlad skoraj nestrpno nastopajo drug proti drugemu. Leta 2005 smo uporabili kar »hude« argumente, da so se prenehali incidenti v Piranskem zalivu in soglasje iskali prek komisij pravnih strokovnjakov. To naj bi pripeljalo do končne rešitve, v kateri bi lahko bili obe državi zmagovalki. Duh je zdaj ušel iz steklenice, saj sta Pahor in Sanader raje s prepirom reševala svoje notranje probleme in tako za daljše obdobje onemogočila pozitiven izid. Naši odnosi prej so bili korektni, ministri smo se poklicali in se normalno pogovarjali. Na žalost k hudim besedam prispeva tudi hrvaški predsednik države. Njegova retorika je včasih še bolj ostra kot govor Zmaga Jelinčiča Plemenitega.
V kampanji tudi sicer bolj umirjeni kandidati prevzemajo stališče, da bi bilo treba najprej vzpostaviti stanje na dan 25. 6. 1991 in se šele nato pogajati o pravični meji. Se s tem strinjati tudi vi?
Včasih me nekateri nastopi spominjajo na ukrep Butalcev proti Turkom, ko so na mejah Butal napisali »Vstop Turkom prepovedan«. Ko je župan zahteval še ostrejše ukrepe, so zapisali »Vstop Turkom strogo prepovedan«. Hrvaška je s svojim dejanji prejudicirala mejo, to je dejstvo. Zdaj omenjamo le njeno dokumentacijo, ki so jo predložili v pogajanjih z EU. A ne gre le za to. Vprašanje je, kako uveljaviti slovenske interese v pogajanjih s Hrvati. S kričanjem, s skoki v potoček, političnim ribolovom, cvetličnimi koriti ali neodgovornimi izjavami predsednikov zagotovo ne. Sicer pa Pahor lani pred volitvami ni pogojeval hrvaškega vstopa v EU z rešitvijo odprtih mejnih vprašanj (Janša je bil glede tega jasen), zato me je strah, kaj bodo skuhali v naslednjih tednih in mesecih. Bolje bi bilo, če bi spor prevzela nova Evropska komisija. Rehn me je močno razočaral, še bolj pa naši politiki v Bruslju in diplomacija. Predloga arbitraže, ki ga je pripravil Rehn, si preprosto ne bi smeli privoščiti. Rehn ga lani, ko je bila Slovenija akter v evropski politiki, ne bi prinesel na mizo. Tudi če bo sprejel naša dopolnila, ostaja grenak priokus.
Že veste, kdo bodo vaši asistenti v Evropskem parlamentu?
Nekaj se jih že vnaprej prijavilo, a se o tem tehničnem vprašanju še ne dogovarjam.
So med njimi sorodniki?
Nobenega sorodnika ne bo med asistenti. Sodelavce bom izbral med prijatelji in kolegi, ki so vešči tega dela in ki so sedaj, ko se je stranka znašla v opoziciji, »prosti«. Za Bruselj se je, kot sem omenil, prijavilo kar nekaj mladih, nadebudnih ljudi.
Boste kandidirali na državnozborskih volitvah?
Trenutno je moj cilj, v primeru izvolitve, dobro in odgovorno opravljanje dela evropskega poslanca. Tako funkcija poslanca kot funkcija ministra, ki sem jo opravljal v minulem mandatu, je častna in zelo odgovorna naloga. Včasih se mi zdi, da se naši nasledniki tega ne zavedajo dovolj, vključno z mojim.
Katere odgovornosti se minister Lukšič ne zaveda?
Denimo uveljavljanja spremenjenih učnih načrtov, ki jih je potisnil v predal. Tega ne bi smel početi. Če generacija izgubi leto, dve, tri učenja po novih učnih načrtih, je to lahko katastrofa, saj s tem izgubljamo stik s svetom na tem področju. Sicer pa mislim, da ima dr. Lukšič višje ambicije kot biti minister. Glede na njegovo pojavljanje na panojih, čeprav ni kandidat, menim, da se ga pripravlja za nekaj več. Morda vedo kaj več o tem lastniki Dela. Vprašajte njih, kaj pomeni ta nenavaden dogodek.