Pretresljivo je bilo prejšnje dni videti, kako se mladoletniki slovenskega novinarstva borijo za profesionalnost, neodvisnost in avtonomijo svojih besed, stavkov in člankov! Komaj so jim pognale dlake, že so šli v kruti boj na Kosovo polje slovenske medijske krajine – do zadnje dlake.
In do solz so me pripravili televizijski in fotografski prizori, na katerih se oblast pod težo argumentov klanja novinarski srenji, in tudi narobe – kako zastopniki novinarskega ceha sijočih obrazov in optimističnega duha stiskajo roke menda svojim biričem ali celo rabljem, seveda v prenesenem, simbolnem pomenu. Kamere niso posnele objemanja z Borutom Pahorjem, menda se to niti ni zgodilo, ko so nezadovoljni žurnalisti obiskali svojo ministrico Majdo Širca. Nobenega razloga ni bilo, da si ne bi padli v objem, saj so na isti strani reke.Le v gnilem bivšem režimu je četica podivjanih alternativnih novinarjev oblasti sporočila, da so na drugem bregu in da bodo tam ostali; kakšnih deset jih še danes živi med nami, čudi me, da niso na ogled v živalskem vrtu kot izumirajoča vrsta. Na srečo nič več ne štejejo – novinarstvo v 21. stoletju na ozemlju naših, torej naše vlade in naše koalicije, je konstruktivna medijska opozicija vladajočim, zlasti Gregorju Golobiču. Ta tip novinarstva poučujejo na FDV, fakulteti, ki proizvaja novinarske kadre kot v Gorenju hladilnike, kadre, ki vedo, kdo je hlapec in kdo gospodar. Naučijo jih, da se oblast od oblasti zelo razlikuje in da mora novinarstvo eni oblasti služiti, drugo pa teptati. Zato je v teh časih študij novinarstva nujno, ne pa tudi zahtevno opravilo, saj gre za metodo »čip«, kjer ti vse znanje o novinarstvu v glavo vsadijo v drugem semestru prvega letnika, in le za milijoninko odstotka pa je možnosti, da bo organizem ta čip zavrnil kot tujek. Če ga, ne dobiš diplome.
Idejni ata takšnega tipa novinarstva v praksi je minister Gregor Golobič. Še več, tudi mama. Ko je bil še mali Gregor in ko je prišla LDS prvič na oblast, se je že spoznal na novinarstvo. Spomnim se, da sem kakšen teden potem, ko je prišel z Drnovškom na oblast tudi Gregor, malo zabredel in sem vladavino LDS napadel v takrat še osrednjem slovenskem dnevnem časopisu. Gregor, ki je bil tisti čas še majhen politik velike perspektive, me je objel čez ramena in me popeljal po aveniji, ki vodi mimo opere, ter mi pretresen rekel: »Oh, kaj nam pa delaš?! Mi smo pa mislili, da si naš.«
Moj odgovor je bil še za devetdeseta leta preveč moderen, za sedanje čase pa medijsko-klerikalno-desničarski in fašistoiden! Gregorju, ki je bil takrat še majhen, da bi bil nekoč večji, sem odgovoril, da je LDS sicer v mojem srcu, ne pa v moji novinarski pisavi; ker so moji zdaj na oblasti, bom jaz pes čuvaj. Gregor, ki je takrat bil še majhen, danes pa je največji med najpametnejšimi, je bil upravičeno popolnoma šokiran; spustil me je iz medvedjega objema, pospešil korak in me osramočenega pustil sredi pločnika. Takrat sta me LDS in Golobič za večno izbrisala iz svojega idejnega obzorja.
Potem sem se dolgo iskal, zdaj se svoji koaliciji in vladi neumorno predajam in klanjam, ker vem, da medijem, novinarstvu in novinarjem nočejo nič hudega! Hočejo samo kakšno prijazno besedo, stavek ali dva, ali članek, komentar, no, pol časopisa na dan in pet fotografij. Kar je glede na to, da so na oblasti, izjemno skromno – lahko bi si želeli vse od prve do zadnje strani, vključno z osmrtnicami. A to bo mogoče šele takrat, ko bodo tudi lastniki medijev pravi, naši, skromni in prijazni. In to vedo tudi tisti naši mladoletni novinarji, našim so šli naproti in zdaj skupaj zahtevajo prave lastnike medijev – Dela, Večera in Dnevnika in še kakšne pokrajinske medijske velesile.
Še predsednik države Danilo Türk je takoj po njihovem pismu (ne peticiji, da ne bi kdo kaj napačno razlagal!) rekel, da naše mladoletnike podpira, ker je to prvorazredni problem. In vsi ti naši aktivi, ki jih je za več kot za 571, ne kličejo po samoupravljanju, kot kričijo barabe iz medijske malomeščanske province – hočejo le lastnike, ki jih bodo sami izbrali, hočejo vsebinske zasnove, ki jih bodo sami izbrali, hočejo odgovorne urednike, ki jih bodo sami izvolili, hočejo plače, ki jih bodo sami določili. Hočejo državo, ki jo bodo sami zgradili. To je sedma sila v pravem pomenu besede.
Ker pa je slišati, da noben kapitalist ali potencialni medijski lastnik na te zahteve ne bi pristal niti, če bi bil absolutno nor, kaj šele pri zdravi pameti, je pot samo še ena: po dokapitalizaciji Nove ljubljanske banke, ki ji bomo radodarno spet dali svoj denar, naj le-ta da ultra posojilo Gregorju Golobiču in tako bo posredno država postala lastnik vseh medijev, Golobič pa glavni gubernator slovenske medijske pokrajine, ki jo bo tudi formalno lahko obdeloval kot svoje kmetijske površine na Primorskem. Trenutno te moči zdaj še nima, ampak le malo orje in rije, da bi iz medijskega podzemlja zbezal še zadnjo novinarsko plevel. Zanjo je najboljši herbicid Majda Širca z zakonom o medijih in o RTV.
Zato je prav, da nam sedanja oblast da, kar hočemo, in mi njej, kar pričakuje. To mora biti naša temeljna zaveza, kajti, lahko se je klanjati močnim, brez zveze pa se je močnim upirati.
In potem smo vsi odjahali v malo kičasti sončni zahod.
P. S.: V prvih bojnih linija slovenskega novinarstva so fantje, veliki meter in še nekaj. To je vsa njihova veličina.