Po osamosvojitveni vojni, ko so se sprostili dosjeji Udbe in bili preneseni v Arhiv Slovenije, sem tam poiskala dosje Jožeta Širclja. V dosjeju je bila ena sama listina – dokument – sklep sodišča iz Senja, da se mu dvoletna zaporna kazen na Golem otoku podaljša še za dve leti.
Leta 1949 so ga, komaj dvajsetletnega, odpeljali v zapor na Povšetovi ulici v Ljubljani, kjer so ga najvišji udbovci temeljito obrcali, ga zvezali v verige in kot »stvar« poslali na Goli otok. Tolažilni stavek paznikov na Golem otoku se je glasil: »Pa svako mora jedan put da crkne!« Paznike so poučevali udbovci, ki so se šolali v Sovjetski zvezi, kjer je Stalin pokončal več deset milijonov ljudi.
Po štirih letih zapora na Golem otoku je moj soprog ob izpustu moral podpisati listino, na kateri je pisalo, da do smrti ne bo nikoli spregovoril o dogodkih na Golem otoku! Kaj je k temu podpisu na ta stavek naknadno pripisovala UDBA ... ?! Pripisovanje, obtoževanje so bile njene uspešne metode, to se je dobro pokazalo tudi pri dachauskih procesih, če so se hoteli znebiti motečih ljudi, tudi iz lastnih vrst!
Po izpustu se je lahko honorarno zaposlil pri Dnevniku nato kot novinar pri Dnevniku in Delu. Zakaj? Zato, da ga je UDBA lahko kontrolirala? Pri Delu je bil njegov nadrejeni najožji sorodnik enega od najvišjih udbovcev v Sloveniji (imen ne navajam, ker so že mrtvi!). Moj soprog je bil stalno nadzorovan, še posebej v letih vojne za Slovenijo, kar je zvedel leta 1991!
V dosjejih Arhiva Slovenije je bila ena sama listina! Od kod neki se zdaj valijo dosjeji iz vseh koncev in krajev v roke »raziskovalcev«? Kje in kaj je resnica? Nečedno, neetično, nehumano je uporabljanje teh dosjejev – Udbinih dosjejev za dobičkonosno samopoveličevanje in trgovanje z mrtvimi dušami, ki se ne morejo braniti in povedati resnice.