Ko sem prebral zadnje pisanje Maje Sunčič v Reporterju št. 22 od 30. 5. 2016, me je spet zaneslo, in se oglašam. Maja Sunčič je pogumna in ima prav. Problem je, da Sunčičeva nima izvajalcev. Z njenim pisanjem, ki je večkrat na robu žaljivega, se vedno ne strinjam, a tokrat ima prav, ker je osvetlila stvari in pojave, o katerih sem kot neposredno izvoljeni delegat zbora občin v parlamentu javno govoril. Ne sicer z njenimi besedami, ampak s skepso in distanco, do ravnanja desnih(?) strank, ki niso dojele, da kolaboracija z levimi kameleoni in konvertiti, ki so v svojem bistvu še vedno bili levi boljševiki, ni produktivno in ne v interesu nove države.
Številnim mojim predlogom in amandmajem so nasprotovali ali jih niso podprli prav posamezni vodilni »desni politiki«, in so bili preglasovani ali zamolčani tudi s strani desnih strank, čeprav so se pozneje izkazali kot pomembni za krepitev demokracije in preseganje oživljanja boljševiške miselnosti. Žal! Preveč jih je, da bi jih našteval, so pa zapisani v mojih govorih in pobudah. Prav zato sem iz stranke Krščanskih demokratov izstopil na dan, ko je SKD vstopila v levo Drnovškovo vlado, 21. 1. 1993. Toliko za moj »piskrček«.
Tudi pozivanje državljanov k »pameti«, ki sem se ga naivno lotil pred štirimi leti, ni naletelo na odobravanje, kaj šele na razumevanje. Tudi moj apel k strnitvi desnih strank ob skupnem programu s pozitivno akcijo o pomembnem, ki bi pritegnil volivce in jih ozavestil, ni bil deležen pozornosti vodij. Desni niso sposobni spoznati, da je prav enotnost v pomembnem »večna boljševiška« deviza levih strank, tudi če si nasprotujejo.
Takrat zmorejo levi opustiti zamere in nesoglasja, celo sovraštvo, za doseganje »višjih ciljev«, to je ohranitev neposredne ali posredne oblasti in obvladovanje državljanov brez usmiljenja, tudi za ceno življenja nasprotnikov. Saj v zgodovin na oblasti nikoli ni bilo ljudstvo, oblast so vedno imeli posamezniki, ki so znali pridobiti ljudstvo za svoje ideje in cilje ali jih nasilno pokoriti s strahom za preživetje.
V ta namen je, kot v gospodarstvu, kjer sem delal vse življenje, tudi v politiki med oblastniki zelo pomembno ločiti med pomembnim in manj pomembnim in strniti znanje, sposobnosti in moči za dosego želenega pomembnega cilja. In Sunčičeva je pravilno ugotovila, da so prav vidni desni politiki in številni naivci žrtve dobro izbranih pomembnih ciljev leve opcije za prevlado, pa naj je to »kučanizem« ali »bučarizem« ali karkoli si izmislijo.
Pomembno je, da po pomembnih ciljih rušijo ugled in vpliv desnih strank na vladanje, ki tako ostajajo v obrambi in ne zmorejo skupnega napada. Če je potrebno, ubijajo s političnimi umori »vlečne konje«, mamijo koristolovce, netijo spore in sovraštvo med desnimi, in jih tako slabijo itd., da potem ne zmorejo izpeljati prodorne pozitivne in pomembne akcije za napad, ampak se izgubljajo v nepomembnem medsebojnem obtoževanju in obrambi.
Pri šahu in politiki je pomemben napad, ne obramba. Pomembna je zmaga, ne remi in ne poraz. Za zmago pa je potrebno vleči dobre poteze, angažirati vse figure in nikoli žrtvovati najučinkovitejših, ampak jih varovati za mat nasprotnika. Kdo je velemojster?
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale