V zasneženih Dražgošah se je tudi letos zbrala velika množica, med katero so izstopali nekateri vodilni politiki, med njimi tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je svojo udeležbo celo javno napovedal. Osrednja govornica na tem zborovanju je bila notranja ministrica Katarina Kresal, ki se je prvič udeležila te ideološke iniciacije pred dvema letoma, potem ko je prevzela vodstvo LDS. Čeprav je zborovanje potekalo na hudem mrazu in debelem snegu, tega dogodka ni označila za ledeno dobo demokracije, kar bi bilo po njenem zborovanje, ki bi ga organizirala opozicija. Proslavljanje dražgoške bitke je namreč sporno, saj ne gre za zaznamovanje kakšne pomembne zmage v slovenski zgodovini, ampak trpljenja, pokola in požiga.
Ko so se partizani na silvestrovo leta 1941 umaknili v to hribovsko vasico, so domačine spravili v nevarnost, da se bo okupator nad njimi krvavo znesel. To se je pozneje tudi zgodilo. Ni pomagalo, da so pred bojem domačini sami prijavili partizane Nemcem, da bi se izognili povračilnim ukrepom. Prav tako niso zalegle njihove prošnje partizanom, naj vas zapustijo, saj je vodstvo bataljona ocenilo, da je kraj zelo primeren za obrambo in da bi bitka utegnila imeti velik politični potencial. Devetega januarja so Nemci napadli vas, partizani so se dva dni branili, nato so zbežali na Jelovico, vaščane pa prepustili na milost in nemilost okupatorju. Ko so 11. januarja 1942 Nemci vdrli v vas, so postrelili 41 vaščanov, med njimi so bile tudi ženske, otroci in starci. Požgali so hiše in gospodarska poslopja ter šolo in cerkev. Nekaj vaščanov je pobegnilo na Jelovico, 81 pa so jih odpeljali v zapor v Šentvid pri Ljubljani, nekaj jih je moralo v pregnanstvo, nekateri pa so se lahko nastanili pri znancih ali sorodnikih. V Dražgoše se do konca vojne niso mogli vrniti, saj so pogorišče Nemci minirali do tal.
Komunisti so ta dogodek označevali kot legendarno bitko in simbol upora proti okupatorju, enako ga v levih strankah proslavljajo še danes. Ob tem jih prav malo zanima, da so bili največja žrtev te bitke prav domačini, ki so jih partizani pustili na cedilu. Šlo je za veliko več kot za boj proti okupatorju, šlo je za komunistično revolucijo, v kateri so bile potrebne tudi žrtve, še več pa po njej oziroma po koncu vojne. Podobno ravnajo tudi njihovi ideološki nasledniki, današnji voditelji Slovenije, ko se z vsakoletnimi partizanskimi paradami v Dražgošah pravzaprav norčujejo iz vaščanov in njihove tragedije.