Zanj so zločinci tisti, ki so se, goloroki, leta 1941 zoperstavili mogočnim okupatorskim vojskam in pri tem umirali, brez računa, zgolj z zavestjo, kaj jim je storiti, ko tujec požiga in pobija. Nedolžne žrtve pa so po Žajdelovi logiki sodelavci okupatorja, MVAC in slovenski domobranci. In po 75 letih raziskuje, kdo je kriv za bratomorno vojno. Pri tem seveda zgodovino prikraja tako, kot hoče, se poslužuje laži in zanemarja dejstva. Res je, da je moj oče leta 1942 kot partizanski poveljnik sodeloval pri likvidaciji belogardističnih utrdb v Suhi krajini, kot mu je narekovalo povelje glavnega štaba slovenske partizanske vojske (»Razbiti je treba vaške straže ...«), vse drugo, kar mu Žajdela očita, pa je zgolj insinuacija. Žajdela bi, na primer, svoje obtožbe lahko preveril, me drugim tudi to, da je Novljan kot poveljnik Gubčeve brigade po napadu na italijansko posadko na Dobu in poboju družine šentruperškega župana Mavserja za storilca, tedanjega načelnika VOS, zahteval najhujšo kazen in ga dal aretirati, vendar se je v proces vmešal Ivan Maček - Matija in obtoženca na svojo roko rešil pred kaznijo. To je moj oče med drugim povedal za Delo, maja 1998.
To bi bil Žajdela moral vedeti, če že pisari o tem dogodku. Poleg tega bi lahko pri očetu preveril podrobnosti, saj ga je, če se ne motim, v tistih letih celo intervjuval. Lahko bi ga bil povprašal tudi za prekmurskega industrialca Josipa Benka, ki naj bi ga po pisanju Žajdele imel na vesti moj oče, ko je zadnje dni aprila 1945 z delegacijo SNOS v Prekmurje prišel ustanavljat Prekmursko brigado. Resnica je ta, da je bil Benko aretiran sredi aprila 1945, ko je bil moj oče še v Beogradu, Višje vojaško sodišče pa ga je obsodilo na smrt v drugi polovici junija, ko je bil oče na ponovnem zdravljenju v Beogradu.
To je torej zgodovinopisje po Žajdeli, ko ni pomembno, da so dejstva drugačna, kot jih vidi in razumeva Žajdela, kar je toliko slabše za dejstva. Kakšne kvalifikacije, moralne in strokovne, poseduje, da tako surovo in brez argumentov sodi o ljudeh, kot so bili Rozman, Kveder in Novljan? Zanj je očitno zadosten razlog že to, da je za njim ustrezna politična opcija, z vso ikonografijo, potrebno za inkriminiranje NOB in njenih čelnih ljudi. Žajdele zgodovinska resnica sploh ne zanima. Zanima ga samo blatenje ljudi, ki so med vojno nekaj pomenili in jih je zdaj treba stigmatizirati kot revolucionarje in nasilneže. Ki pa so bili v resnici v človeškem in vojaškem pogledu veliko boljši in srčnejši od Rupnikov, Krenerjev in Rösenerjev in niso nikoli dovolili tako zahrbtnih napadov in masakrov, kot je bil tisti na Javorovici, pozimi 1944, ko so slovenski domobranci poklali ves speči Cankarjev bataljon.
Kaj si bo Žajdela izmislil potem, ko mu bo zmanjkalo vseh neverjetnih konstruktov? Tokrat ponovno navajam nekatera dejstva, ki spodbijajo njegove neutemeljene obtožbe. Ni težko sprevideti Žajdelove namere, da je treba konstrukt ponavljati toliko časa, da postane resnica, vendar stvari, ki so preverljive, ne nameravam razlagati v nedogled. Rad imam polemike, če se le da, dostojne in spoštljive, žal je v tem primeru dialog žaljiv in neprimeren. Seveda bom storil vse za zaščito svojega in očetovega imena.