Vojne sicer že dolgo ni več, čeprav je državljanski spopad tako rekoč že lep čas spet v zraku, Žajdela je, kot vidimo, v središču dogajanja, zastavonoša verbalnega napada na tiste, ki so leta 1941 pokazali, kaj je domovinska zavest, verbalnega napada z neslutenimi konstrukti in podlostmi, daleč stran od zgodovinskih ter pravnih in človeških norm. Pod dežnikom demokracije in določenih ideoloških krogov Žajdela niza laž za lažjo, umazanijo za umazanijo. Iz ljubiteljskega zgodovinarja, ki očitno uspeva samo v strankarskih glasilih, se je prelevili v agitatorja, ki mu, po vsem sodeč, diktirajo in ga plačujejo domobranski krogi iz Argentine in Kanade in morda še kakšen iz domovine, in manipulanta, ki bi ga bil vesel sam veliki Goebbels!
Žajdela ni sposoben slišati argumentov, nasprotnih dokazov, on sliši samo sebe in v nedogled, kot lajna, ponavlja svoje fantazme. Argumentov za to početje nima, ima pa arzenal žaljivk in laži, za katere je prepričan, da bodo sčasoma postale resnica. V Žajdelovem pisanju je edina verodostojna stvar samo sovraštvo proti vsemu in vsem, kjer sluti pozitivni odnos do narodnoosvobodilnega boja, a ker za svoje nebulozne trditve nima v rokah niti enega samega oprijemljivega argumenta, si pobalinsko izmišlja reči, ki lahko nastajajo samo v zastrupljenih možganih.
Zgodovinska resnica Žajdele sploh ne zanima, zanima ga samo blatenje posameznikov, ki so med drugo vojno nekaj pomenili in jih je zdaj treba stigmatizirati kot revolucionarje in nasilneže. Slovensko osvobodilno armado so po njegovi logiki vodili sami tolovaji, le da so vsi ti, zanj zločinski poveljniki, imeli, v primerjavi z belogardističnimi in domobranskimi štabnimi oficirji, nekaj lastnosti, ki so bile odločilne za vojaški izid vojne na slovenskem bojišču: z orožjem v rokah so se uprli okupatorskim vojskam, medtem ko so se oni drugi pustili ponižati v zgolj pomožno policijo italijanskih fašistov in vermahta.
Kdo so torej pravi zločinci, serijski morilci in eksekutorji? Tisti, ki so se z orožjem uprli okupatorju, pripravljeni za domovino žrtvovati tudi svoja življenja, ali oni, ki so se spajdašili s fašisti in nacisti, sprejeli njihovo orožje in njihovo politiko uničevanja in genocida? Prvi na strani zavezniških sil, drugi v koaliciji z Mussolinijem in Hitlerjem? Po Žajdeli so se prav odločili oni drugi, belogardisti in kasneje domobranci, ki so aprila 1944 na stadionu za Bežigradom prisegli zvestobo nacistični Nemčiji in njenemu vodji, s čimer so sokrivi za desetine milijonov žrtev druge svetovne vojne in še posebej za poboj petih milijonov etničnih manjšin in za holokavst, umrlo je šest milijonov Judov, in za grozljiv pokol slovenskih partizanov na Javorovici, ki je z gnusom navdal celo nemške vojake.
Vodstvo NOB jim je pred koncem vojne ne glede na vse ponudilo sodelovanje, ki ga domobranci niso sprejeli in so do konca vztrajali v objemu z nemškim okupatorjem. Celo več, že po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije so ob umiku na Koroškem pobili pol Šercerjeve brigade, da je bila Drava obarvana s krvjo.
Epilog po vsem tem je bil krut, grozljiv, vendar bi, kot je v oddaji na TV Slovenija povedal dr. Janez Arnež, človek, ki je od blizu spremljal ravnanja političnega vodstva SLS, domobranci skoraj zagotovo enako obračunali s partizani, če bi se jim ponudila priložnost. Moj oče seveda pri likvidaciji domobranske vojske ni bil navzoč, kot mu je pred leti hotel podtakniti Žajdela, saj je bil tedaj na zdravljenju v Beogradu. Toda če bi že bil takrat v Sloveniji in imel kaj besede, kot mi je zagotavljal v številnih pogovorih na to temo, pomora domobrancev ne bi dopustil.
Kot rečeno, Žajdela ni omembe vreden zgodovinar, ker pač ni verodostojen, zgodovinar presoja na temelju dokumentov in konteksta tistega časa, ne iz varne časovne razdalje, podpihovan z ostanki slovenske meščanske politike iz 40-ih let. Zgodovinar mora vsaj za silo poznati tudi pravo, kajti a priori etiketiranje akterjev z žaljivkami ne priča o avtorjevi umski urejenosti, nasprotno, je dokaz pobalinstva in nedostojnosti. Več kot ironična je tedaj njegova moralka v zadnjem zapisu, »da se mora olikan človek že po naravi izogibati določenim besedam …«. Verjetno je imel v mislih samega sebe, saj jaz v svojih odgovorih ne žalim in ne zmerjam.
V času polemike z Žajdelo se mi je oglasilo kup ljudi, ki jih površno poznam ali pa tudi ne (med njimi, zanimivo, ni bilo Zveze borcev). Vsi po vrsti se zgražajo nad pisanjem v pričujoči reviji, vsi po vrsti mi odsvetujejo sodelovanje v polemiki, saj njen cilj ni ugotavljanje resnice, ampak kriminaliziranje Novljana in NOB na sploh kot tudi moje osebe; njen cilj je zgolj nenehno ponavljanje besed zločinec in serijski morilec. Znan sem po tem, da polemiziram, oglasil sem se, da se zoperstavim lažem in krivim obtožbam, pri čemer sem tvegal, da bom z blatom ometan tudi sam.
To je očitno tudi cilj uredniške politike revije, polemike, v katerih sem udeležen in kjer je za napadalce dovoljeno vse, se odlično berejo, kar so pred Reporterjem pred leti ugotavljali že tudi nekateri drugi tiskani mediji. Če sem zapisal, da Žajdela kot »zgodovinar« ni verodostojen, dodajam še, da to velja tudi za Žajdelo kot novinarja in publicista, saj ne spoštuje temeljnih postulatov novinarskega in publicističnega poklica, ki bi morali biti obvezujoči tudi za strankarska glasila.
Ob koncu ne morem mimo še ene Žajdelove fantazme, omenjene spet tudi v zadnjem zapisu, ko ugotavlja, da je za domobranski pokol žužemberških aktivistov pozimi 1945 in za zavezniško bombardiranje mesta kriv Lado Ambrožič - Novljan, ker je dve leti pred tem s 15. divizijo porazil tamkajšnjo belogardistično postojanko! Bravo, Žajdela! – Naj mi bo dovoljeno, da za ta sijajni sklep poiščem ustrezno primerjavo z junijsko vojno 1991 Slovenije proti JLA. Po Žajdelovi logiki je vsa krivda za štiriletno vojno na tleh nekdanje Jugoslavije (1991–1996) in za vseh 200 tisoč pobitih Hrvatov, Bošnjakov, Srbov in Albancev kriva Teritorialna obramba Slovenije, ki je junija 1991 proti agresorjem sprožila prvi strel!
Koga pravzaprav Žajdela brani, ko piše o partizanskih medvojnih »zločinih«? Civiliste? Nikakor ne. Neupravičeno brani paravojaški organizaciji tako imenovanih Vaških straž in Slovenskih domobrancev, ki so v trenutku, ko so oblekli italijanske in nemške uniforme in si na rame obesili njihove puške, natančno vedeli, kaj počno in kaj jih lahko doleti. Zato je vsakršno kriminaliziranje partizanskih napadov na njihove utrjene postojanke največji nesmisel.
Morda bo Žajdela po temle odgovoru prizadet, ker na njegove obtožbe odgovarjam nekoliko trše, kot je njegov občutljivi značaj še pripravljen sprejeti, a v polemiki, gospod Žajdela, je tako: tisti, ki je napaden, ima pravico udariti nazaj z dvakratno močjo. In ne gre pozabiti, da se je v polemiko vključil kot vsiljivec, samo zato, da je lahko ponovno sprožil umazan obračun z Ladom Ambrožičem -Novljanom in z menoj, ki sem zdaj, 25 let po osamosvojitvi, postal državni sovražnik.
Žajdela seveda še ni povedal vsega, kar ve in kar misli, da ve. Glede na njegov sloves je očitno mogoč en sam scenarij, opisan že nekajkrat v slovenski literarni zgodovini. – Zakonski par se je vse življenje prepiral okrog tega, ali je trava pokošena ali porezana. Žena, ki je trdila, da je porezana, ni popustila niti po svoji smrti; vsakič ko je mož prišel na pokopališče, se je iz groba prikazala njena roka in z dvema prstoma zastrigla kot s škarjami: »Jaz sem imela prav, jaz sem imela prav …« – Kot bi poslušal Iva Žajdelo.