»Kaj niso vse vere enakopravne? A satanist je kaj slabši od krščana?« je na rob razprave o tem, ali je vlada z imenovanjem novega direktorja urada za sodelovanje z verskimi skupnostmi potegnila pravo potezo, zapisal eden od zagretih spletnih komentatorjev. Pri tem je kajpada imel v mislih Aleša Guliča v vlogi satanista in Draga Čeparja v vlogi »krščana«.
Pa res! Kaj niso vsi fundamentalizmi enaki? Ali pa je morda ta, ki veje iz zgoraj citirane izjave in ki mu je res »vse ravno«, še za mišjo dlako bolj fundamentalističen? No, kljub temu človeka prav pretrese premislek o tem, kaj vse nam o družbi, v kateri živimo, pove navedena trditev, ki je ravno toliko bedasta, kolikor je tudi nesramna.
Začnimo s dejstvom, da se s psevdonimom podpisani spletni komentator, s tem ko dosedanjega direktorja urada označi za »krščana«, v resnici izogne – čeprav najbrž nehote – primerjavi med satanisti in kristjani. Nezmožnost, da bi svoje sodržavljane, pripadnike krščanskih veroizpovedi imenovali, tako kot ti imenujejo sami sebe, torej kristjane, temveč jih z očitno željo, da bi bili do njih kar najbolj žaljivi, naslavljajo s krščani ali še pogosteje krščanarji, je v naših krajih že stalnica. Pljunek v obraz! Morda. Toda komu? Ko skušajo žaljivci popolno odsotnost slehernega spoštovanja do svojih sodržavljanov kristjanov pokazati s tem, da jim ne privoščijo niti pravega imena, v bistvu preusmerijo svoje zaničevanje na neobstoječe »papirnate« tarče. Naravnost zabavno je ob tem pomisliti, da gre morda za hudomušno potezo krščanskega Boga, ki na ta način obvaruje ime svojih zvestih raznovrstnega blatenja, njihovim nasprotnikom pa prihrani moralno zavrženo pljuvanje po njihovih sodržavljanih iz krvi in mesa. Po bližnjih, bi rekli kristjani.
Skoraj gotovo tudi oznaka »satanist«, ki naj bi v gornji izjavi označevala novega direktorja vladnega urada za sodelovanje z verskimi skupnostmi, ni čisto na mestu. Aleš Gulič najbrž le ni satanist v pravem pomenu besede. V majico z napisom Satan's Brothers se po vsej verjetnosti rad oblači kot privrženec sekte ljubiteljev visoko kubičnih povzročiteljev hrupa po cestah in kolovozih, nosi pa jo tudi kot izraz pripadnosti urbanim modnim trendom, ki so v krogih njegove politične izbire čisto drugače cenjeni kot provincialni motivi, ki se jih oklepajo manj razviti pripadniki sicer večinskega sloja podeželanov. Ker pa Gulič ve, da Satanovo ime pripadnikom krščanskih religij pomeni zelo konkreten, bivajoč in dejaven princip zla, jim z nošenjem takih majic vendarle sporoča, da se požvižga na njihova, po njegovem mnenju prazna in neumna verovanja, ki si od razsvetljenega ateista, kot je on, ne zaslužijo drugega kot posmeh in pomilovanje.
In prav tega Guliča je slovanska vlada imenovala na mesto direktorja vladnega urada za sodelovanje z verskimi skupnostmi. Če smemo verjeti besedam generalnega sekretarja vlade Milana M. Cvikla, ki ima največ zaslug za Guličevo imenovanje, menda zato, »ker gre za zelo strpnega človeka«. Ja? Le kaj bi potemtakem šele bilo, če bi imenovali kakega manj strpnega. Tak bi utegnil celo izgubiti živce in bi morda začel kričati: »Krščani raus!« In kdo ve, če se ne bi potem našel še kak vojnović, ki bi spisal sodobno slengovsko različico zimzelene uspešnice Quo vadis. Pravzaprav škoda, da vlada ni storila tako, saj je Kristus zagotovil blagor tistim, ki bodo preganjani zaradi njegovega imena … No, saj morda bi, pa kaj ko se na razpis ni prijavil noben še manj strpen kandidat in je bila tako prisiljena izbrati Guliča, ki se bo dialoga z verskimi skupnostmi lotil s stališča »pozitivne diskriminacije«.
Na prvi pogled je to zelo v redu, saj bo pripadnikom največjih verskih skupnosti, se pravi kristjanom, malo šikaniranja na tem svetu nekoč prineslo večne koristi. Zoprno je le, da so ti presneti kristjani hkrati tudi državljani te države in se zato počutijo nekako drugorazredne, ker je vlada za glavnega moderatorja sodelovanja z njimi izbrala nekoga, ki je očitno vzvišen nad vero in verujoče. Če bi si res želela sodelovanja, bi za to mesto prav gotovo lahko poiskala nekoga, ki bi bil kar najbolj sprejemljiv za vse sodelujoče. Tako pa se hočeš nočeš poraja vtis, da hoče vsaj tiste verske skupnosti, ki so po njenem prepričanju predimenzionirane, disciplinirati in s tem ugajati z ateizmom razsvetljenemu delu slovenske javnosti oziroma vsem tistim svojim privržencem, ki so do vere (zlasti krščanske) očitno nestrpni.
Ob vsem tem postanejo povsem obrobni pomisleki vseh, ki so se ob hladnem sprejemu, kakršnega je slovenski premier Borut Pahor nedavno doživel v Vatikanu, zgražali, češ da gre za vmešavanje svetega sedeža v slovenske notranje razmere. Neprijetnega vtisa, ki se poraja zaradi arogantnega odnosa Pahorjeve vlade do – po statističnih podatkih večinskega dela –lastnih državljanov, bi ne moglo popraviti nobeno odobravanje tujine. Če statistika v tem segmentu morda zavaja, kar tudi večkrat slišimo, potem gre sploh za nedopustno zatiranje manjšin. Kakorkoli že – sredi finančne in gospodarske krize, katerih učinkov ni sposobna obvladovati, čeprav bi morala biti to njena prva naloga, ta vlada počne pač tisto, kar odlično obvlada, a česar v dobro države ne bi smela početi: seje nestrpnost med državljani in tega niti ne poskuša več prikriti. Zdi se, da se je premier Borut Pahor v letu dni svoje oblasti že sprijaznil s tem, da zjutraj, ko se pogleda v ogledalo, v njem zagleda obraz Milana M. Cvikla.