Robert Badinter je bil tisti francoski pravnik, ki se ga spominjamo po zavzemanju za odpravo smrtne kazni v Franciji. Najbolj znan ostaja po zagovarjanju Patricka Henryja, ki je okrutno umoril sedemletnega dečka z imenom Philippe Bertrand (1976). V času, ko je bila Francija še normalna, bi takšnemu zločinu nad otrokom sledila smrtna kazen. Tako bi bilo tudi edino prav. Zločina nad nedolžim otrokom ni mogoče oprostiti. A Robert Badinter je poskrbel, da je njegov varovanec dobil dosmrtno zaporno kazen. To je nehal prestajati leta 2001. Nemudoma zatem so Patricka Henryja spet zaprli: tihotapil je drogo med Francijo in Španijo.
Badinter pa je bil tisti, ki je napravil največ za dejansko osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Iz tistega časa namreč poznamo Badinterjevo komisijo, katere član je bil med drugim Roman Herzog, predsednik nemškega ustavnega sodišča in kasneje predsednik ZRN. V Sloveniji je Herzgoga poznal predvsem dr. Lovra Šturm, predsednika Ustavnega sodišča RS in njenega člana (1990 – 1998). Badinterja pa je na prostor RS in RH pripeljal dr. Peter Jambrek, prav tako ustavni sodnik RS. Ko bi le naprej hodil po isti poti....
Badinterjeva komisija je namreč odločila, da so republiške meje meje bodočih držav. To je bil neverjeten precedens. Če bi Badinterja ne bilo, bi Slobodan Milošević lahko uveljavil meje, kot jih je določal njegov nacionalizem. Srbija bi bila tam, kjer je padel zadnji srbski vojak. To bi bilo lahko tudi na tromeji med Italijo, Slovenijo in Avstrijo.
Badinterjeva odločitev je trčila na nasprotje mnogih, ki so Jugoslavijo še vedno želeli ohraniti. V Sloveniji so Badinterja namreč zelo slabo sprejeli prav tisti, ki so še zadnji trenutek upali na ohranitev titoistične Jugoslavije. To je bil predvsem vrh nekdanje komunistične partije z Milanom Kučanom, njegovim predsednikom centralnega komiteja na čelu. Če bi meje v nekdanji Jugoslaviji namreč ne bile določene, bi bilo nemogoče opraviti ločitev ene od nekdanjih republik od druge.
Badinterjeva komisija je pomenila dejanski konec Jugoslavije. To pa ne pomeni, da tedanje partijske elite niso napravile vsega, da bi se obdržale na oblasti. V Sloveniji so bile uspešnejše kot na Hrvaškem. 25. let po tem je titoizem močnejši, kot je bil kdaj prej. Sedanji slovenski predsednik Borut Pahor je 7. novembra 1989 skupaj s sedanjo direktorico javne radiotelevizije kandidiral za člana centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije. Dva dni kasneje je padel Berlinski zid.
Na volitvah leta 2012 je proti Borutu Pahorju kandidiral član Zveze komunistov Slovenije (1979 – 1989) Milan Zver, poslanec Evropskega parlamenta, ki je danes v stranki Janeza Janše, demokratične desnice. Borut Pahor je nekoliko zmehčal svojo retoriko, zato je v drugem krogu z glasovi slovenske politične desnice premagal Danila Tuerka, kandidata partije in ortodoksne Udbe. Danilo Tuerk je namreč tisti človek, ki je žrtve Hude jame razglasil za drugorazredno temo, hkrati pa je odlikoval šefa nekdanje politične policije v prejšnjem režimu, Tomaža Ertla (2009).
Borut Pahor je zmagal, ker ga je podprla slovenska desnica. Pet let kasneje se stvar ponavlja: na listi demokratične opozicije kandidira Romana Tomc, poslanka Evropskega parlamenta in Zverova kolegica. V drugem krogu bodo najverjetneje Tatjana Fajon in Borut Pahor. Slovenska desnica ga bo podprla, da bi ne zmagala predstavnica komunistične levice. Komunist proti komunistu: ljudje v Sloveniji nimajo izbire.
Četudi je Badinter pomagal izrisati meje, ki pomenijo zunanjo suverenost nekdanjih republik SFRJ, meja, ki bodo pomenile notranjo suverenost le-teh očitno ni mogoče napraviti.