Možganski trust ekspertne skupine za pripravo predloga novele Zakona o RTV SLO, ki jo je imenovala Zaresova ministrica za kulturo Majda Širca, je očitno le še preteklost. To sklepam po izjavah nekaterih članov oziroma ekspertov, ki ta hip ne vedo, kaj se z zakonom dogaja (Jože Vogrinec na primer), ali pa po izjavah nekaterih članov, ki so se ob objavi prvega osnutka sprememb na svojstven način začeli opravičevati, da so predlagali kaj drugega, nastalo je pa nekaj tretjega. In kaj se v resnici dogaja?
Zgodilo se je nekaj – vsaj za pojmovanje vladajoče levice – neverjetnega: »olastninili« so tako imenovani Grimsov zakon, za katerega v takratnih razpravah niso našli niti ene dobre besede. Če je tako, potem se bo morala vladajoča levica Grimsu in prejšnji vladi opravičiti in ji priznati, da je iznašla primerno zakonodajno formulo in formo. No, seveda ni tako zelo preprosto, čeprav bi po eni zadnjih izjav za zakon zadolžene ministrice Širce, lahko tudi tako poenostavljeno sklepali! Rekla je namreč, da so v spremembe Zakona o RTV šli zato, ker so tako obljubili. To bi lahko pomenilo, da spremembe Grimsovega zakona niti niso potrebne, da bi jim tudi ustrezale, a glej ga vraga – v predvolilni kampanji so obljubili, da bodo ta grdi in grozni Grimsov zakon spremenili. In so ga tako, da so s kritikami planili tudi nekateri njihovi zvesti eksperti, pa tudi nekateri specialisti za našo medijsko krajino. Kajti tako prvi kot zdaj drugi predlog sprememb zakona o RTV (ki se je medil po kritikah in pripombah) je daleč presegel zaklinjanje vladajočega trojčka in same ministrice, da bo zakon RTV hišo depolitiziral, spremembe, ki jih je predlagala pa hišo seveda ne matematično, ampak politikantsko in dejansko politizirajo kakšnih sto trideset odstotno. Ker bi bilo stoodstotno podrejanje sedanji vladajoči garnituri pač nezadostno.
Jože Vogrinec, sociolog kulture in množičnih medijev, je pred dnevi v intervjuju enega od dnevnih časopisov na vprašanje, ali bo levica zakon popravila, ker je na oblast stopila s to zavezo, mirno odvrnil: »Mislim, da ne.« In še naprej: »Novi zakon sicer bo, dvomim pa, da bo kaj bistvenega popravil.« Vogrinec je bil del tistega demokratičnega postopka (tako pač trdi) pri pripravi sprememb tega zakona, ki je iz demokratičnega postopka naredil avtokratsko skropucalo – torej po metodi, ki je bila očitana Janševi vladi in Grimsu. Kje je zdaj kakšna kvalitetna demokratična razlika? Seveda je ni, ker je veliko bolj logično, da »avtokratski postopki in načini prejšnje vlade« (citiram Vogrinca) rezultirajo v zakon, ki je recimo avtokratski. Če pa iz demokratičnih postopkov in načinom nastane popolnoma avtokratski zakon, daleč hujši od prejšnjega, potem je z našim pojmovanjem demokracije in demokratičnega nekaj hudo narobe! Potem je to, kar celo teorija tranzicijskih družb imenuje »navidezna demokracija«. Ta pa se ravna po pravilu: mi smo demokrati in je logično, da je vse, kar si izmislimo in osmislimo, demokratično. Če se kdo s tem ne strinja, ni demokrat.In ko že omenjam Jožeta Vogrinca, je treba dodati, kako zapriseženi levičar (kar ni nič hudega) pojmuje resnicoljubnost svojega političnega in ideološkega kroga, ko izpove naslednje: »Kleč je v tem, da smo bili glavni kritiki prejšnjega zakona ravno dovolj vpleteni v nastajanje novega, da ga ne bomo mogli enako raztrgati.« Načelnosti in demokratičnosti takšni drži zagotovo ne moremo pripisovati, v svoji resnicoljubnosti pa pove to, kar pač ne more povedati: glavno je, da zavzamemo RTV hišo, da pa so poti v pekel tlakovane z rožicami, je pa tudi jasno. Cilj torej posvečuje sredstva in ta sredstva smo pač zaradi svoje lažje vesti označili kot demokratična.Vogrincu sem hvaležen, da je tako neposredno povedal, kakšna je v bistvu resnica o tako imenovanem tranzicijskem trojčku in njegovih intelektualnih podpornikih – demokratičen je zgolj zato, ker je zmagal na volitvah, kaj pa se dogaja kasneje ni niti najbolj pomembno. Ni pa ne logično in ne pošteno, da so se tudi redki razmišljujoči intelektualci zaradi »naše stvari« pustili vpeti v takšno zlorabo demokratičnosti. Še posebej na medijskem področju, kjer so jih polna usta o tem, kakšni mediji morajo biti, pa niso itn. In to je hudo zaskrbljujoče.
Spomenka Hribar, ki je nekoč iz protesta izstopila iz programskega sveta, gospa, ki veliko razmišlja in piše o marsičem, se doslej na ta spolzek teren imenovan Šircin Zakon o RTV, še ni analitično, torej poglobljeno spustila. Če kaj, bi jo moralo hudo skrbeti, da je sedanja vladajoča koalicija olastninila Grimsov zakon in ga kadrovsko na RTV že uresničuje. Saj lahko, da se s tem strinja, a kot mnogoteri medijski pojav, naj bi potem to tudi jasno in glasno povedala. Zdi pa se mi, da je tu v zadregi in razpeta med »sovražnikom« Janezom Janšo in med prijazno naklonjenostjo sedanjim vladajočim. Če je tako, potem je seveda nesposobna uporabiti enake vatle za Grimsov in za Šircin zakon o RTV! Dalje bi to lahko pomenilo, da svoje analitične razmisleke podreja trenutnim političnim gospodarjem, ki so zanjo po vseh dosedanjih zapisih manjše zlo od prejšnjih. Do takšnega stališča ima seveda vso pravico, res pa je, da postaja neverodostojna kot kritičarka tako levih kot desnih stranpoti, če levim dopušča in odpušča, desnim pa tudi zdaj, ko nimajo izvršne oblasti, ne odpušča niti sedanjosti. Ampak, zlo je zlo, ne glede na politični ali ideološki predznak.S to našo levo intelektualno druščino je potemtakem marsikaj hudo narobe! Sposobna je zgolj refleksije iz svojega velikokrat zmedenega in čudaškega kupčka vrednot, ki jih kot rokohitrski magij na velikem odru oblasti po potrebi vleče iz rokava in je potem res levim (zdaj vladajočim) dopuščeno vse, ali marsikaj, desnim pa bog ne daj ničesar. In od tod tudi narobe svet, ko je opozicija nevarna, nergaška, zarotniška in hoče spet na oblast, levica pa nebogljena, prepuščena zlobnosti opozicije in ne more delati na izhodni strategiji in Pahorjevem semaforju, da bi na oblasti ostala. Temu drugače kot CK-jevska miselnost pač ni mogoče reči. Zato nam »liberalisti« dokazujejo, da nam vlada vse obči um, ki mu moramo na besedo verjeti. Tam nekje zgoraj je torej sveta trojica vladajočega trojčka, ki naj bi nam zadostovala namesto kakšnih drugih religioznih stranpoti in zmot. Potem pač ima Janša prav: če božanstva že imamo, potem Boga ni, ker tukaj ni potreben. In božanstvom je bilo že od starogrške Akropole dovoljeno vse.
Kar je pač dovoljeno bogovom, ni dovoljeno plebsu. V takšnih razmerah se zaustavlja opozicija in ne vladajoči. In spet zaustavljajo desnico, ne pa levih skorumpiranih finančnih, sorodstvenih in klientelističnih navez in omrežij.In tu tiči razlog za geslo: RTV bo naša, ali pa nas ne bo! In zdaj je njihova po Grimsovem vzorcu. In ni pričakovati, da se bo kdo na levi intelektualistični (in politični) sceni zaradi tega vsaj simbolično obesil, ker se niso samo osmešili, ampak so neposredno izdali temeljne vrednote, kar se levici ni prvič zgodilo v zgodovini. Je pa vse to zdaj, kar se dogaja, seveda farsa, ki je dovolj prepoznavna. V tem konglomeratu sprenevedanj in vrednostnih falsifikatov je potemtakem pravo spoznanje, da nam v resnici vlada revolucionarna desnica odeta v kožuh leve demokratičnosti.