Vlada Republike Slovenije in vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana kršita ustavo, pacientove pravice, človekove pravice ter ogrožata človeška življenja. Klinični oddelek za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana se nahaja v objektu, nevrednem človeka. In v razmerah, ki kršijo standarde, predpise in zakon. V tem morajo ležati – se zdraviti – nevrološki bolniki. Tudi tisti v boju med življenjem in smrtjo: na oddelku za intenzivno nego. Kje je varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije, sicer doktorica medicinskih znanosti? Kje so ministri za zdravje/zdravstvo? Nikjer nikogar – le brezbrižnost, prikrivanje resnice in laži v izjavah ter sporočilih za javnost. In kakšna moč je v rokah zdravnikov imenovanega kliničnega oddelka, med katerimi so mednarodno priznani strokovnjaki z doktorati? Nikakršna, njihovi »kriki« so »moteči faktor«. Da, v državi, ki predseduje Evropski uniji, med bolniškimi posteljami Nevrološke klinike živijo tudi ščurki (prič ni malo). Kače pa so že polovili.
Torek, ura je 7.50 zjutraj. Pred stavbo (naju) že čaka nevrolog prof. dr. Anton Grad, dr. med., svétnik. Prihajam z Reporterjevim fotografom Tadejem. In skupaj se ozremo po pročelju propadajoče, razpadajoče stavbe Nevrološke klinike, v kateri je Klinični oddelek za bolezni živčevja. Vstopimo.
Nujni primeri, ki čakajo
V sprejemni ambulanti medicinska sestra Mojca Benko in nevrolog prof. dr. Grad spregovorita (tudi) o čakalnih dobah: na primer bolnik s parkinsonovo boleznijo mora čakati približno sedem mesecev na pregled na polikliniki, nato pa še nekaj mesecev na sprejem na Nevrološko kliniko. »Recimo, da ste tako trdi, da se ne morete gibati – sprejeti boste šele konec oktobra,« pove nevrolog prof. dr. Grad. »'Nujen' je bolnik z motnjami zavesti, bolnik, ki ne more požirati in recimo ne more hoditi – ampak, če ima doma koga, ki mu lahko pomaga, ni 'nujen'.«
Sosednja vrata so »administracija«: administratorjev je premalo, zato na odpustnico z Nevrološke klinike pacienti čakajo približno en mesec. Nekateri tudi šest mesecev, če so »razlog« izvidi preiskav, ki se opravljajo poredkoma.
Ko se vzpenjamo po stopnicah, postanemo pred steno na podestu – pri marmorni plošči z napisom: »REPUBLIKA SLOVENIJA // MINISTRSTVO ZA ZDRAVSTVO // ZAČETEK PRIPRAVLJALNIH DEL IN GRADNJE NEVROLOŠKE KLINIKE V LJUBLJANI // DECEMBER 1998«.
»To je srednji vek!«
Prvo nadstropje: diagnostični oddelek, kot pove nevrolog prof. dr. Grad – »Tukaj so načelno 'pokretni' bolniki, večinoma.« Popoldne in ponoči sta na oddelku zgolj dve medicinski sestri. Koliko na tem oddelku leži bolnikov? 24. Bolniške postelje so zastarele, poškodovane, uničene: izpod kritike. Vse pa so stare več kot 30 let. »Pa so hoteli, da gremo v novo kliniko s to staro opremo,« omeni nevrolog prof. dr. Grad.
»Sestra, kako bolnike negujete, ko morate vendar tudi postelje dvigati?« vprašam medicinsko sestro v bolniški sobi s šestimi (zasedenimi) posteljami.
»Težko. Pač, moramo se znajti. Naporno je, veliko je …, a moramo nekako.«
»Vas torej vsak dan boli hrbtenica, križ?«
»Zdaj je to tako: različno – imamo pa vse težave s hrbtenico.«
»Postelje so pa katastrofalne, kajne?«
»Postelje so stare, da.«
»Katera oprema manjka v tej bolniški sobi?«
»Zagotovo manjka 'kisik' – samo po eden je v taki veliki sobi. Mislim, poleg postelj, boljših stolov, boljših miz, boljših posteljnih ograjic, boljših pogojev, mogoče boljša razsvetljava ...«
Stopim v bolniško sobo. Odslužene, »predpotopne« bolniške postelje stojijo druga ob drugi – kot sardine. Oprema sobe je mizerna, poškodovana in zelo stara. Zrak je slab, zelo. Pozdravim bolnice. Med njimi je Vida Pocajt, 48 let, ki tu leži en teden:
»Vam bom povedala iskreno … Osebje je grozno prijazno. Kar se pa bivanja tiče, je pa premalo prostora. In, ti težki pacienti pa mi 'manj težki' – to bi po moje moralo biti ločeno. Drugače pa, medicinske sestre so zelo potrpežljive, zelo ustrežljive do pacientov, vsakemu pomagajo. Pogoje imajo pa zelo težke, saj vidite. Med nami so tudi 'nepokretni' pacienti – sestre pridejo vsake tri ure in jih obračajo ...«
»Kaj v tej sobi najbolj pogrešate?« vprašam.
»Radio,« reče starejša pacientka.
»Pa tudi, lahko bi bil televizor v sobi. Potem kopalnica – da bi jo imeli. Kopalnica je na koncu hodnika, ena za ves oddelek. Brez WC-ja, ta je posebej. WC-ja sta dva za ves oddelek,« opisuje pacientka Vida Pocajt.
76-letna pacientka Minka, ki tu leži dva tedna, sicer pa tretjič na tem kliničnem oddelku, pripomni: »To je baje prva stavba Kliničnega centra, zgrajena prvo leto po potresu v Ljubljani. Tamle nova stavba stoji, mi pa tu v teh svinjskih razmerah. To je srednji vek! In tudi: vsak stol je drugačen, poglejte, kakšni so.«