Vse seveda ni potekalo po želenih načrtih. »Enkrat smo morali ves tovor(okrog deset ton)zaradi okvare vozila ponoči pri minus 20 stopinj kar na cesti pretovoriti na drug tovornjak,« se je enega izmed nočnih skrivnih prevozov sveže natiskanih bonov spominjal Janez Majce, avtor dela Slovenski denar, ki mu je bilo leta 1990 zaupano sodelovanje pri pripravah za tiskanje 'zasilnega' slovenskega denarja s kar največjo možno zaščito.
V centralne trezorju tedanje Narodne banke Slovenije so bili takrat spravljeni dinarji, ki jih je za oskrbo Slovenije z bankovci in kovanci tedensko dobavljala Narodna banka Jugoslavije. Prav zato centralni trezor v zadnjih mesecih priprav na osamosvojitev, ko je bila slovenska valuta še strogo varovana skrivnost, ni bil primeren za hrambo sveže natiskanih bonov.
Namesto centralnega trezorja so bili za hrambo bonov primerni rezervni trezorji v okolici Ljubljane. Ob tem pa je prišlo do nepredvidljivih težav, saj Banka Slovenije ni imela dovolj posebnih vozil za prevoz denarja iz tiskarne Cetis. Kot je zapisal Janez Majce, bi bilo treba za predvidenih 150 ton embalaže opraviti več kot 70 prevozov v zelo kratkem času, s čimer bi bila ogrožena tajnost projekta. Še najbolj primerna bi bila vozila Papirnice Radeče, prirejena za prevoz papirja za denar v tiskarno v Beograd, vendar jih v tedanjih razmerah ni bilo mogoče uporabiti: »Zato smo na začetku našli rešitev pri enem izmed prevoznikov, ki je sicer prevažal eksploziv. »
Do 24. januarja 1991 so bile vsi natiskani boni pripeljani v pet praznih rezervnih trezorjev Banke Slovenije, ki so bili namenjeni hrambi »blagovnih rezerv Republike Slovenije.« Tako so takrat imenovali sveže natiskane vrednostne bone, če bi se morda slučajno zgodilo, da bi rezervne trezorje želela obiskati komisija Narodne banke Jugoslavije: »To je bila seveda le teoretična podmena, saj bi se vsakdo, ki je o denarju nekaj vedel lahko vprašal, zakaj Slovenija potrebuje tako velike blagovne rezerve, da je banka do zadnjega kotička zapolnila svoje zmogljivosti na vseh lokacijah zunaj Ljubljane.«
Ker je bilo treba z nameravano uvedbo bonov seznaniti krog udeležencev v distribuciji denarja (Služba družbenega knjigovodstva, Abanka, Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor, SKB in pošta) je bil v Narodni banki Slovenije sklican skupni sestanek 17. maja 1991. Takrat je bila dana prva uradna, sicer še vedno strogo zaupna informacija o predvideni uvedbi lastnega denarja.
Ko se je po razglasitvi samostojnosti 26. junija v zgodnjih jutranjih urah začela vojna, je zamenjava denarja postala nujnost. Na Banki Sloveniji so se vrstili novi sestanki, v kronologijo posebnih dogodkov pa se je zapisal sestanek guvernerja z direktorji slovenskih bank v prostorih Banke Slovenije, 2 julija 1991, kjer je bil prisoten Janez Majce. Kar naenkrat je počilo, kot bi padla bomba in nemudoma se je postavilo vprašanje »kam sedaj«?
Trezor banke je postalo edino možno in najvarnejše 'zaklonišče'. »Nič ne de, če je bil poln vreč z denarjem,« se je spominjal Majce: »….. Nobenih seznamov vstopov nismo delali, nobenega preverjanja, ali je z denarjem vse vredu, ni bilo. Toliko zaupanja, kot smo ga morali imeti takrat, bržkone ne bo potrebno nikoli več. In tudi marsikdo ne bo nikoli več sedel na tako velikem premoženju, kot ga je bilo v vrečah, polnih denarja…«
Vreče so bile seveda polne jugoslovanskih dinarjev, ki smo jih zaradi naraščajoče inflacije in blokade dobave dinarske gotovine iz narodne banke Jugoslavije med vojno in po njej želeli čim prej zamenjati z vrednostnimi boni, a nam je bilo to preprečeno z brionsko deklaracijo. Po koncu moratorija je bila uvedba slovenskega denarja končno mogoča, kar se je zgodilo 8. oktobra 1991.