Spomini na prihodnost je naslov kultne knjige Ericha von Dänikena, toda Škrabec ni marsovec, Riko ni vesoljska ladja, območje med Jadranom in Uralom, kjer posluje, pa niso piramide pri Gizi ali geometrični liki na perujski ravnici Nasca. Človek, ki rad poudari, da je marksist in da je kapitalist postal zaradi objektivnih razmer, vendarle ne more povsem izbrisati za javnost zanimivega in še vedno v tančico skrivnosti ovitega obdobja začetkov Transtrada, ustanovitve inženirskega podjetja Riko in privatizacije zadrskega Sasa.
Ponarejeni ruski dolg
V zvezi s Sasom so dalmatinski mediji pred tedni objavili kratko novico, da je Factor banka v naselju Diklo pri Zadru zaplenila hišo Stanislavu Antiću. To je bil dokaj klavrni konec »očeta« nekdaj uspešnega zadrskega mednarodnega podjetja SAS, pri privatizaciji katerega sta na prelomu tisočletja sodelovala tudi Janez Škrabec in njegov hrvaški partner Jozo Dragan, legenda nekdanjega jugoslovanskega gospodarstva pri poslovanju z Rusijo, kot ga je nekoč opisal Škrabec. In prav tukaj naj bi se vse začelo, je prepričana tudi hrvaška novinarka in publicistka Irena Divković Milanović, ki je preiskovala poslovne začetke Joza Dragana (in še Škrabca) ter odkritja objavila na portalu Dnevno.hr in v Slovenskih novicah. Podlaga je poročilo inšpekcije najvišjega ruskega organa za nadzor proračuna in zveznih financ – Računovodske zbornice Ruske federacije.
Tam je črno na belem zapisano, kako je bilo s ponarejenimi dokumenti, prevarami in goljufijami ukradeno 400 milijonov ameriških dolarjev neobstoječega ruskega klirinškega dolga. Vpletenih je bilo več podjetij, veriga pa se je končala pri Škrabcu in Draganu oziroma njunem fantomskem liechtensteinskem podjetju International Transtrade A.G. To je danes, kot je mogoče razbrati iz tamkajšnjega registra podjetij, v likvidaciji, nadomestilo pa ga je podjetje IST International Sastrade A.G., ki je znano tudi iz zgodbe o Rikovi gradnji Intereuropinega logističnega terminala Čehov. Vendar lepo po vrsti.
Večkratni nagrajenec slovenskih gospodarskih združenj, ki je med drugim dobil tudi naziv najlepše oblečenega podjetnika, je poslovno pot začel v Riku, kjer je bil njegov oče Stanislav, a je šel kasneje v stečaj. Leta 1991 je s štirimi partnerji ustanovil podjetje Transtrade, ki je poslovalo z rusko družbo Avtoavaz, proizvajalcem avtomobilom znamke Lada, leta 1996 pa še današnji Riko, ki se ukvarja z inženiringom (polovični lastnik je Jozo Dragan). Nekako takrat se je začel privatizirati tudi zadrski SAS.
Že v 36. številki Reporterja smo opisali, da tudi posel z avtomobili ni bil čist, saj je šlo za tako imenovani reeksport avtomobilov. Lade, ki so bile namenjene v Ukrajino, tja sploh niso prišle, ker so v pristaniščih Odesa in Iljičevsk zamenjali dokumente, avtomobili pa so šli nazaj v Rusijo. Dobiček je bil velikanski, po besedah Miodraga Pavkovića, enega od partnerjev (kasneje so ga izigrali, vendar je na sodišču dokazal, da je bil njegov petinski poslovni delež v Transtradu nezakonito izbrisan), pa naj bi Škrabec prevzel tudi za 40 milijonov dolarjev neplačanih terjatev, ki so jih na ruskem trgu imela nekatera podjetja iz nekdanje Jugoslavije. Toda ruski revizorji so v začetku tisočletja odkrili, da je šlo za terjatve, ki sploh niso obstajale, vsota pa je bila desetkrat večja – 400 milijonov dolarjev.
Revizor Loktionov obtožuje
Revizor Nikolaj Loktionov je poročilo poslal politiku in generalu Sergeju Vadimoviču Stepašinu, ki je bil nekaj časa celo ruski predsednik vlade, kasneje pa predsednik računovodske zbornice (do letos), to je ruske različice slovenskega računskega sodišča. »Iz poročila je mogoče razbrati znake kaznivih dejanj,« je zapisal, leta 2004 pa je povzetke poročila objavil tudi časopis Novaya Gazeta. Novinar Roman Schlein se ni mogel načuditi: »Našim uradnikom je uspelo nemogoče. Ustvarili so neobstoječe dolgove, jih ukradli, poplačali in zaslužili več sto milijonov. Toliko je izgubil ruski proračun. Častna beseda, nisem si mislil, da lahko nekdo ukrade primanjkljaj. Praznina, ničla, oni so zaslužili z minusom, zunanjim dolgom Rusije do Zahoda, ki ga pa pravzaprav ni bilo, vendar ga bo naš proračun odplačeval.«
Kako je do tega lahko sploh prišlo? Pred desetletji je takrat še sovjetsko podjetje Stankoimport z enaintridesetimi jugoslovanskimi podjetji (med njimi sta bila tudi Riko in SAS) sklenilo pogodbo o dostavi opreme (delov) za ruski ZIL. Posel je bil vreden 230 milijonov klirinških dolarjev. Po razpadu Jugoslavije podjetja niso mogla več dobavljati opreme, Rusi pa niso plačevali. »Po devetih letih, leta 2000, so se spomnili pogodb, ki so priplavale na božjo svetlobo, čeprav v malo čudni obliki. Na nekaterih pogodbah je bila spremenjena dogovorjena valuta, drugačni so bili pogoji dostave opreme ali datum podpisa pogodbe. Nenadoma tudi dobavitelj ni bil isti. Zdaj je bilo to podjetje Transtrade iz Ljubljane, kasneje tudi zunanja firma International Transtrade A.G. iz Liechtensteina,« piše v poročilu, kjer je dodana izjava Vnesh Econom Banke (VEB), da skupna zadolženost v evroobveznicah po teh pogodbah znaša 236.418.621 dolarjev in da bo iz ruskega proračuna imetnikom obveznic izplačana njihova nominalna vrednost. »Kot rezultat nezakonitih dejanj je tako državi prizadejana škoda v višini 13,3 milijarde rubljev,« je še zapisano.
Novinar Schlein spet citira Loktionova: »Uspelo nam je odkriti, da je skupina uslužbencev Stankoimporta, AMO-Zila, Avtopromimporta, ministrstva za ekonomski razvoj, Vnesh Econom Banke in KB MFK v sodelovanju s tujim gospodom Draganom (Jozo Dragan, predstavnik Transtrada, po rodu iz Hrvaške, ki živi v Rusiji in ustanavlja podjetja) ponaredila dokumente, zlorabila položaj ter nezakonito ustvarila in zamenjala za evroobveznice neobstoječi dolg nekdanje SSSR. Tako je bil proračun oškodovan za 400 milijonov ameriških dolarjev.« Šlo je za dolgove, ki naj bi domnevno nastali med letoma 1989 in 1991, v dokumente pa so bili ponovno kot realen in obstoječi dolg vpisani med januarjem in julijem 2002. To leto pa je izredno pomembno.
Iz SID v Riko
Takrat je bil SAS oziroma SAS Strojogradnja (nekdaj je bil zelo odvisen od Rika, ki je njegove izdelke koz izvoznik prodajal v Rusijo) že nekaj časa v lasti Joze Dragana in Janeza Škrabca (najprej po podjetju Riko, kasneje International Transtrada, danes je v lasti IST International Sastrada, spada pa v skupino Riko), njihovi največji poslovni partnerji so bila ruska podjetja Stankoimport, ZIL in AMO-ZIL, se pravi družbe, ki jih ruski revizorji omenjajo, da so sodelovala pri goljufiji z neobstoječim ruskim klirinškim dolgom. In naprej. Maja 2002, se pravi takrat, ko je namišljeni dolg postal realen, so slovenski mediji objavili novico, da bo Škrabčev Riko zgradil novi in prenovil stari hotel Budapest v Moskvi, za projekt pa bo jamčila SID – Slovenska izvozna družba (danes SID banka). Pozor! Za ta posel je konzorcij, ki je bil sestavljen iz SID in nekaterih slovenskih bank, kreditiral Vnesh Econom Banko, se pravi banko, ki jo ruski inšpektorji prav tako omenjajo. Pomočnik uprave SID in glasni zagovornik zavarovanja je bil takrat Marko Plahuta (leta 2004 je postal celo predsednik uprave SID), ki je kasneje, leto dni po odprtju prenovljenega hotela (leta 2006), odstopil iz osebnih razlogov (mediji so namigovali, da zaradi obtožb zaradi spolnega nadlegovanja). Toda prav ta Plahuta se je kmalu pojavi v vodstvu Rika in je zdaj prokurist SAS Strojogradnje.
To še ni vse. Leta 2002 so se države nekdanje Jugoslavije z Rusijo še dogovarjale o klirinškem dolgu, usklajeni memorandum je bil podpisan 17. septembra 2003 v Moskvi. Samo leto dni kasneje so ruski revizorji z začudenjem ugotovili, da so (očitno podkupljeni) uradniki v solo akciji podjetju Transtrade omogočili, da pride do 400 milijonov dolarjev neobstoječega klirinškega dolga, ki je do naslednic nekdanje Jugoslavije po memorandumu uradno znašal 1,3 milijarde klirinških dolarjev, od tega do Slovenije 206,7 milijona klirinških oziroma dobrih 130 milijonov običajnih ameriških dolarjev.
Brez epiloga na sodišču
Sprva je kazalo, da se bo kraja klirinškega dolga končala s kazenskim pregonom na sodišču. Loktionov v pismu Sergeja Vadimoviča Stepašina prosi, naj poročilo pošlje ruskemu generalnemu državnemu tožilcu in ruski zvezni varnostni službi (FSB). Pristojni organi so bili torej obveščeni, zgodilo pa se je naslednje: na poročilu v FSB in uradu generalnega tožilca se je začel nabirati prah, pomočnik direktorja FSB Jurij Zaostrovcev, ki je imel na skrbi gospodarske prevare, pa je postal namestnik direktorja Vnesh Econom Banke. Zgodilo se je nekaj podobnega kot v Sloveniji s Plahuto. Tudi Škrabec in Dragan, ki vodi Riko v Moskvi, sta se takrat že (tudi s pomočjo slovenskih politikov) spoprijateljila z najvišjimi ruskimi uradniki, na Škrabčevi domačiji v Hrovači pa gostila nekdanjega ministrskega predsednika Boruta Pahorja in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Ruski novinar je v Novayi Gazeti zapisal: »Povedano preprosto. Po Evropi zdaj krožijo lažni ruski dolgovi z vrednostjo na milijone dolarjev in rokom odplačila v letih 2010 in 2030. Tudi Rusija se je znašla v neprijetni situaciji. Če ne bo plačala, bo škandal, če bo plačala, bo priznala, da so jo ogoljufali naši finančni čarovniki.« Priznal seveda ni nihče.
Zaokrožilo je celo pismo, da dejstva, navedena v reviziji, niso potrjena. Tipično rusko, ugotavlja Roman Schlein, čeprav podatki v poročilu, ki vsebuje originalne in ponarejene pogodbe, kjer se jasno vidi razlika, ne morejo biti bolj nedvoumni. Večina vpletenih ruskih uradnikov je napredovala, hrvaško-slovenski dvojec (Dragan-Škrabec) prav tako. Medtem sta se lotila že novega podviga. Andreja Lovšina, takrat predsednika uprave Intereurope, sta prepričala, kako potreben je terminal Čehov pri Moskvi. Cena gradnje je zrasla od 46,2 milijona na 150 milijonov evrov, od tega naj bi vsaj šestina prišla na račun IST International Sastrade A.G. v Liechtensteinu. Od tam so denar dvigovali in prenakazovali. Podjetje ima slamnatega upravitelja z imenom Egmond Frommelt (poleg odvetnika Helmuta Schwärzlerja). Prav Frommelt je upravljal tudi International Transtrade A.G., zdaj je njegov likvidator.
Brisanje sledi
Sledi se tako brišejo. Starega Rika ni že 20 let, Transtrada ni nikjer več, liechtensteinski International Transtrade A.G. se je tudi »upokojil«, izvorni SAS pa je ugasnil. Ruski uradniki, ki so sodelovali pri poslu, so povišani ali utišani, na slovenski strani je Marko Plahuta prestopil v Riko. Na srbski strani je nekdanji partner v Transtradu Dragoljub Djordjević umrl, Miodragu Pavkoviću je sodišče v gospodarskem sporu dalo prav, toda tožilstvo je kazensko ovadbo proti Riku in Škrabcu zaradi zastaranja zavrglo. Hrvat Jozo Dragan je v Moskvi in nedostopen, nekdanji direktor Sasa Strojogradnje Robert Škifić (danes je direktor Miro Dragan) pa je dobil milijone.
Prav Škifić je tisti, ki bi lahko veliko povedal. Škrabec in Dragan sta Škifiću dala odpoved in ga tožila za nekaj več kot 130 tisoč evrov odškodnine. Po drugi strani pa je Škifić tožil Sas, ker bi potem, ko je skupščina nameravala osnovni kapital znižati s 132 milijonov kun (17,3 milijona evrov) na 231 tisoč kun (30.000 evrov), skoraj izgubil premoženje, saj je bil 20-odstotni lastnik. Spor so nato rešili z dogovorom, ki je Škifiću (sedaj direktor ladjedelnice Viktor Lenac) prinesel več milijonov. »Ne bom komentiral ne naših odnosih ne načina, s katerim smo dosegli dogovor,« je takrat medijem povedal Škifić, Miro Dragan pa, da je bil dogovor sklenjen v obojestransko zadovoljstvo. Vendar Zadrčani vedo povedati, da je Škifić veliko preveč vedel o poslih Dragana in Škrabca, zato tudi večmilijonska odškodnina.
Dalmatinci niso ravno navdušeni nad Škrabcem in Draganom. Po objavi vesti o rubežu hiše Stanislava Antića se je po forumu vsul plaz obtožb: da ga je privatiziral (ne kupil, saj če kupiš, moraš dati denar) trio fantastikus: Škifić, Riko in Jozo Dragan, da je SAS imel nekoč 800 delavcev, danes jih ima samo še 120, da je povsem prav, da gre Sasu slabo in si je to povsem zaslužil, ker je pomagal ropati Ruse.