V Reporterju smo vam ob različnih priložnostih predstavili podtalno delovanje slovenske ekonomije, ki je premaknjena v sivino in jo omogoča hobotnica, razprostrta po offshore centrih. Ob slepoti slovenskih regulatorjev in molku slovenskih medijev menimo, da je v javnem interesu pisati o ključnih instrumentih slovenskih omrežij. Eden izmed teh so zagotovo davčne oaze, na katere se lahko naleti skorajda v vsaki panogi. Tokrat ekskluzivno razkrivamo več o letalskih finančnih poslih na Slovenskem in njihovih pristankih v davčnih oazah.
O poslu odkupa jugoslovanskih dolgov v letu 1988 s pomočjo firme vnukinje Ljubljanske banke (predhodnice NLB), smo pisali na več mestih, za razumevanje delovanja mreže pa ni odveč dodati kakšno informacijo, instrument in ime. Leta 1988 je bila Adria Airways, tedaj pod vodstvom Janeza Kocijančiča, tako kot vedno v svoji zgodovini prezadolžena. Njena rešitev je prišla v shemi v kombinacije prodaje letala in odkupa dolgov, ki so ga izpeljali po Ljubljanski banki (kjer sta bila ključni osebi Detiček in Krpač), vse skupaj je steklo preko liechtensteinske podružnice LB, imenovane Adria Finanz. Velikost posla? 21 milijonov ameriški dolarjev. Provizija? Skorajda četrt milijona ameriških dolarjev za posrednika Fulvia Dobricha, ameriškega državljana, ki je v ZDA emigriral iz okolice Labina.
Toda to še zdaleč ni prva zgodba, v kateri naletimo na povezavo med Adrio Airways in davčnimi oazami. Prav nasprotno, register ciprskih podjetji pokaže, da je bilo 12. decembra 1985 ustanovljeno podjetje Adria Airways ltd., ki je dandanes na Cipru še vedno aktivno in v katerem je med direktorji, ki imajo večinoma slovenska imena in priimke, naveden Janez Kosijancic. Nerodno je to, da letna poročila Adrie Airways za isto obdobje (ali pa starejše), razen podjetij Amadeus, Adria Airways Kosovo in AA Letalska šola, ne kažejo, da bi obstajalo še kakršnokoli podjetje na Cipru. Seveda ne boste nikjer izvedeli, kako sta povezana gospoda Kosijancic in Kocijančič, ki je ustanavljal to ciprsko podjetje, toda o variacijah Kocijančičevega priimka smo že imeli priložnost izvedeti precej, ko se je razkrilo, da ima podjetje v New Yorku. Da bi bila shema se večja, liechtensteinski register podjetij pokaže, da tam obstaja še Adria Airways Finance AG. Hobotnica?
Zakaj se nam pri Reporterju zdi smiselno problematizirati lastniško strukturo in mrežo okoli nekdanjih vodilnih posameznikov Adrie Airways? Iz dveh razlogov. Prvič, ker smo davkoplačevalci v Adrio Airways zlivali ogromno sredstev, za katera se je vsakič znova zdelo, da so odtekla neznano kam, in seveda, ker še zdaleč ni razčiščeno, kam natančno je šla državna pomoč Adrii, ki je prišla pod drobnogled Evropske komisije. Drugič, kar se zdi skorajda pomembnejše, zaradi načina privatizacije Adrie Airways. Spomnimo, to podjetje je nedavno kupil 4K Invest s sedežem v Luksemburgu preko odvisne družbe v stoodstotni lasti sklada AA International Aviation Holding GmbH. Torej? Je legitimna teza, da podvomimo o čistosti privatizacije podjetja, ki ima za seboj zamolčano zgodovino poslovanja v davčnih oazah, ustvarjanja offshore podjetij in končno tudi privatizacijo po luksemburški davčni oazi?
Če k temu dodate, da je z nenavadno pogodbo nekdanji Smeltov ostanek, ki se je ukvarjal z letalskimi posli, Gio letalstvo, vstopil v bizarni lizinški posel z liechtensteinskim podjetjem Interflight, ki smo ga dejansko plačevali davkoplačevalci, se lahko vprašate še, kdo je ujel slovensko letalsko industrijo, zato da se denar davkoplačevalcev preliva v davčne oaze.
Ko bi pomislili, da je bizarnih zgodb o slovenskem letalstvu konec, se začne še ena. Sicer ni vezana na davčne oaze, ni pa zato nič manj čudaška. Govor je o Aerodromu Maribor. Najprej predzgodba. V Reporterju smo že pisali o tem, da so bili Slovenci vključeni v tihotapljenje cigaret, ki ga je izvajal črnogorski politični vladika Đukanović, ter pokazali, da se je v sumu zaradi pranja denarja v italijanski obtožnici zoper Đukanovića in ostale znašla LHB, frankfurtska podružnica NLB. Vendar nismo popisali vseh zgodb, ki so se rodile okoli slovenske intervencije pri finančnem inženiringu umazanega denarja. Glavni operativec projekta tihotapljenja cigaret je bil Veselin Barović, kasneje znan kot pidovski baron, ki je prek svojega sklada Eurofond obvladoval velik del črnogorskega gospodarstva. Precej razširjena teza je, da se je preko Eurofonda legaliziral denar od tihotapljenja cigaret.
Kaj ima to s slovenskimi letalskimi posli? Barović, glavni operativec tihotapljena cigaret in legalizacije prihodkov iz tega posla, je bil presenetljivo lastniško povezan s človekom, ki je danes direktor uprave Aerodroma Maribor, Ladimirjem Brolihom. In kakšna povezava je šele to bila! Barović in Brolih sta po skupnem podjetju Hectas najela kredit za financiranje nepremičninskega projekta Siti Park Bijelo Polje. Projekt seveda, tako kot smo v črnogorskih zgodbah že vajeni, ni bil izpeljan, kredit ni bil vrnjen, denar pa je izginil. Danes je vse skupaj pod drobnogledom črnogorske policije in tožilstva. Vprašanje za nekaj milijonov evrov je, katera banka je posodila denar. Vsekakor pa to ni vplivalo na domačo kariero Ladimirja Broliha, nekoč lokalnega politika v zdaj že pokojni stranki Zares, danes prvega človeka Aerodroma Maribor.
Po vsem napisanem je vprašanje, kdo se mreži po slovenski letalski industriji, več kot na mestu. Ob tej priložnosti bi rad zaželel lepe počitnice specializiranemu državnemu tožilcu Hariju Furlanu in direktorju NPU Darku Majheniču.