Najprej je poudaril, da se želi tožbo glede sestrelitve helikopterja prikazati kot dejanje subsidiarne tožilke, a to ne drži, kar mu je bilo jasno že po prvem branju 22. strani dolge obtožnice. »Gre za dejanje tistih, ki sem si jih dovolil imenovati Familija Mrlak, Krivic, Kučan.« Krkovič je prepričan, da so bile predstavitve knjige Skrito povelje Drage Potočnjak izpeljana sistematično, manipulativno, na najvišji ravni, spremljala jo je stalna skupina eminentnežev. Ko je pregledal slikovni gradivo s predstavitev knjige, ga ni presenetila le prisotnost direktorice nacionalnega radia Darje Groznik ampak tudi Šefketa Suljevića, »v Udbi poimenovanega 'gravž'«.
Stik z Darkom Njavrom, ko je bil v Kočevski Reki, je navezal kapeten prvega razreda kosovec Suljević. Spraševal ga je, če pozna Krkovića, Loparca … in mu govoril, kakšne vse bodo posledice neumnega poskusa, ki ga Krkovič izvaja in kako bodo vsi šli tja, kamor bi že zdavnaj morali iti. Ali v Kočevski Rog ali pa v zapor. »Prva granata gre direktno v Krkovičevo hišo. V vsi vojni umirajo civilisti,« je pretil Suljević. Njavro je o tem obvestil nadrejene in sprejel vlogo dvojnega agenta. Med vojno bil Suljević skupaj s ključnimi sodelavci aretiran.
Takrat so priznali, s kom in zakaj so sodelovali, a ga do danes ni nihče še enkrat zaslišal, da bi ga procesirali. »Grozljivo je opazovati, da ljudi, ki so grozili s pobijanjem, zapiranjem, kako se bodo maščevali zoper Slovence, vendar jih pravosodni sistem v 25 letih ni bil sposoben procesirati,« je dejal Njavro. Po navodilih in koordinatah, ki jih je dajal Suljević, so bile, denimo, na Borovcu odvržene kasetne bombe.
Krkovič je pojasnil, da se je šele pred kratkim odločil razkriti prisluškovanje Udbi, ker je čakal, da mine 20 let, drugače bi zgodbo obrnili proti njemu. Podrobneje je opisal postopanje Njavra kot dvojnega agenta. Njavro je bil v zvezi z hčerko Rudija Oberstarja enega najbolj zaupnih agentov Kosa. Oberstar je svojega bodočega zeta priporočal Suljeviću.
Bil je lastnik stanovanja, ki ga je ponudil Kosu, uporabljal pa ga je Suljević. Krkoviču je uspelo »prodreti« v to stanovanje in namestiti ustrezno tehniko, tako je lahko v dislocirani mobilni postaji poslušal sestajanja, o katerih mu je poročal Njavro.
»Z Njavrom sva posnela detajle, s katerimi smo usmerili pozornost preko Suljevića, do Malkoća, do vrha kontraobveščevalne službe Slovenije in zavajali tudi Beograd,« je dejal Krkovič, ki ni skril razočaranja: »Igra se je pa strašno končala na koncu, za nas, za moje videnje. Za njih pa ne tako strašno, kot bi se v vsaki normalni vojni morala končati.«