Očitno je sploh ni prebral, kajti v njej ekonomist obračunava predvsem s predsednikom njegove stranke Janezom Janšo, ker menda v času svoje prve vlade ni imel posluha za gospodarske reforme. Mrkaić je vodil vladni strateški svet za gospodarstvo in nazadnje odstopil.
»Preračunljivi Janša pa se je vedno držal v ozadju, nikoli mi ni dal nikakršne javne osebne podpore (še več, ob prvi priložnosti me je prodal za Bajukov blagor in ni dovolil internetne objave materialov strateškega sveta po naši prvi seji), človek, ki je ves čas s tujimi rokami lovil kače, si drzne svoje moralne pomanjkljivosti očitati drugim. Da gre res za pokvarjenca, priča tudi to, da nam očita pobiranje honorarjev – ob tem, da sem vsaj jaz svoje delo za vlado opravil brezplačno! Ni čudno, da se med njegovimi nekdanjimi kolegi iz komunistične mladine širi glas, da Janša izda ljudi brez kančka slabe vesti,« piše Mrkaić v omenjeni knjigi na strani 298.
Nato kot zadnji očiten primer »Janševe izdaje« omeni njegov odstrel Janeza Drobniča z mesta ministra za delo, družino in socialne zadeve, ko naj bi se ustrašil sindikatov, za piko na i »Janševega kompromisarstva in klečeplazenja pred sindikati« pa je Mrkaić označil izbiro Marjete Cotman za Drobničevo naslednico. To pa še ni vse. Na naslednji strani Kalohov vzornik piše, da je »komunist Milan Kučan politični in metodološki oče Janeza Janše.« In nadaljuje: »Podobnost med Kučanom in Janšo ni majhna in ni naključna, saj sta oba oblastnika. Pri tem pa moram povedati, da je po moje Kučan neprimerno mračnejša osebnost kot Janša, saj mu ni nikoli padlo na misel, da bi se javno pokesal zaradi zločinov komunistične partije ali da bi se zaradi teh zločinov zares iskreno opravičil in jih obsodil…«
Na strani 300 knjige To so svete krave Mrkaić piše: »Čeprav Janša ni primerljiv s Kučanom, je po moje zelo sporna osebnost. Zares verjame v svojo brezmadežno podobo in se ima za velikega poštenjaka. S tem, ko se tako slepi, si gradi obrambni zid pred razkrojem lastne osebnosti. Prav zato je Janša izjemno nevaren človek: kljub vsem stvarem, ki jih je do zdaj zgrešil, se ima za moralnega človeka. V resnici pa je prav on eden izmed tistih ljudi brez načel, ki so pripravljeni za nekaj odstotkov glasov več in za ponovni mandat sesanja državnih podjetij v slogu rajnke LDS zamenjati ideologijo, prijatelje in pajdaše. Samoprevara pa mu je potrebna samo zato, da se ne bi psihično sesul – če bi se zavedel globine svojega moralnega propada, bi se verjetno vrgel v brezno! Tudi zato ima Janša okoli sebe večinoma pudlje in kimavce, ne pa ljudi, ki bi mu resno oporekali…«
Ob koncu Mrkaić (na strani 301) spomni še na program SDS na volitvah leta 2000, ki vsebuje »komunistični besednjak, ki se ga je Janša verjetno navzel še kot Titov mladinec. Leta 2007 pa se isti Janša izdaja za tržnega demokrata. Volk dlako menja, čudi nikdar. Janša zato nikdar ne bo državnik zgodovinskega pomena; imel je priložnost to postati, pa se je zadovoljil z vlogo provincialnega gradualista. Imel je priložnost postati politik evropskega formata, nekakšen drugi Mart Laar, pa se je pokazalo, da gre pri Janši le za malega človeka brez dimenzije, ki resda navdušuje svoje strankarske pristaše, ko z njimi v Ambrusu nabija nogomet, to je pa tudi vse. Žal ga bo zgodovina sodila po tem, da je imel žogo na svoji strani igrišča, pa je ni niti poskušal udariti z loparjem, ker bi bilo to zanj prenaporno.«
Vse to piše v knjigi, ki jo je kot referenco za obračun s piscem teh vrstic vzel strokovni sodelavec poslanske skupine SDS in lastnik portala Politikis Dejan Kaloh. Res se je v tej knjigi Mrkaić spravil tudi na pisca teh vrstic in kolega Ivana Puca ter naju dal na nekakšen seznam »pljuvačev« skupaj še z nekaterimi drugimi novinarji iz mainstream medijev. V knjigi sem želel preveriti, kakšni so bili njegovi razlogi za to, saj se z Mrkaićem v svojih tekstih nikoli nisem ukvarjal. Sploh pa nisem nikoli sodil v krog novinarjev, ki bi nasprotovali gospodarskim reformam, ki bi izboljšale kvaliteto življenja državljanov Slovenije. A razlogov za njegovo negativno stališče o meni nisem našel, zato pa sem našel njegove zapise o predsedniku stranke, ki v državnem zboru daje kruh lastniku portala Politikis.
Če ima Kaloh za verodostojno Mrkaićevo pisanje o piscu teh vrstic, potem enako velja za njegovo pisanje o predsedniku SDS.
Tukaj pa napoči zanj težava, saj svoje tekste za diskreditacijo ljudi jemlje poljubno in iz konteksta celotnih besedil. Tako kot to počne s komentarji, ki sem jih pisal kot novinar Slovenca in z njimi dokazuje nekaj, kar je v nasprotju z zdravim razumom. Marsikdo mi svetuje, naj se ne ukvarjam s tipi, kot je Dejan Kaloh. Navsezadnje gre za osebo, ki je v javnosti komajda znana. A vendarle gre za strokovnega sodelavca poslanske skupine SDS, kandidata te stranke na volitvah in lastnika portala, ki zadnje mesece stalno zliva gnojnico tako po Reporterju kot po meni osebno, čeprav za to nima nobenega tehtnega razloga.
Pisec teh vrstic je kot predsednik Združenja novinarjev in publicistov javno protestiral, ko je policija pri Kalohu naredila hišno preiskavo zaradi objave besedila, katerega vsebina naj bi bila državna skrivnost. V zahvalo je Kaloh leta pozneje objavil tekst svojega lunatičnega prijatelja, polnega neresnic in diskreditacij. In ko sem se pozanimal, kako je z njegovim javnim statusom in kdo financira njegov portal, je začel zlivati novo gnojnico in mi med drugim očitati povsem korektno opravljen intervju z bivšim predsednikom Milanom Kučanom pred desetimi leti, v katerem sem ga vprašal tudi to, kar ga drugi nikoli niso. Zato je njegovo natolcevanje, da sem jaz začel z napadi nanj, navadna laž, nevredna strokovnega sodelavca v državnem zboru. Res se mi je po elektronski pošti opravičil za svinjarije, ki jih je napisal javno. Toda še isti dan me je zablokiral na družabnih omrežjih, da ne bi mogel slediti nadaljevanju njegovega blatenja. To je vsa resnica! Vodstvu SDS pa prepuščam svobodno odločitev o tem, ali bodo takega človeka še najprej hranili.