To je nedavno sporočil v pismu Platformi evropskega spomina in vesti, potem ko je ta lani avgusta podala ovadbo zoper kar 67 predstavnikov komunističnega režima nekdanje Češkoslovaške zaradi usmrtitve prebežnikov.
Tožilstvo v Weidnu opozarja, da je bila usmrtitev prebežnikov umor. Ko je sporočil Študijski center za narodno spravo, bo v prihodnjih dneh Platforma posredovala druge do zdaj nepoznane dokumente tožilstvu v Weidnu.
Med njimi je tudi tajni ukaz nekdanjega ministra za notranje zadeve ter kasnejšega premiera Češkoslovaške Lubomírja Štrougala. Ta razkriva sistematičen in načrtovan prodor tajne službe in mejne straže na ozemlje Zvezne republike Nemčije in Avstrije.
Tožilstvo v Weidnu predlaga, da se vsaj za poveljnike, ki so prispevali k ustvarjanju in ohranjanju ukrepov mejne zaščite, označi dejanja za umor iz temeljnih motivov. V primeru bavarskega pohodnika, denimo, ki so ga ubili češkoslovaški mejni stražniki, medtem ko so lovili pobeglega prebežnika na suverenem ozemlju ZRN, je tožilstvo izrazilo dvom glede namena uboja v verigi poveljevanja.
»Temeljne izjave, ki so jih podali nemški tožilci, so prelomne za žrtve češkoslovaške železne zavese, kajti do zdaj si ni še nihče ne iz javnega ali akademskega sveta, ne iz Češke ali Slovaške republike, upal trditi, da gre za dejanja, ki ne zastarajo,« pojasnjuje dr. Neela Winkelmann, izvršna direktorica Platforme.
Ne Češka in ne Slovaška republika po padcu Berlinskega zidu pred sodišči nista bili pripravljeni obsoditi teh zločinov. Kaj pa Slovenija? Dr. Jernej Letnar Černič s Fakultete za državne in evropske študije, ki sodeluje pri mednarodnem projektu Justice 2.0!, pravi, da ima slovenska država pozitivno ustavno in mednarodnopravno obveznost, da skrbno razišče, kdo je odgovoren za genocid in hudodelstva po drugi svetovni vojni.
»Državni tožilci in ostali pristojni državni organi v zadnjih dvajsetih letih zaradi večplastnih razlogov (pomanjkanje strokovnega znanja, politične volje, težave pri zbiranju pisnih dokazov in ustnih pričevanje, itd.) niso bili uspešni pri raziskovanju hudodelstev in pregonu domnevnih storilcev. Slovenska država je tako uveljavila neformalno amnestijo za storilce genocida in hudodelstev zoper človečnost.«
Letnar Černič pa je vendar prepričan, da vse le še ni prepozno. Obstajajo možnosti, da se kazenski in drugi sodni postopki uvedejo zoper domnevne storilce pred sodišči drugih evropskih držav na podlagi njihove ekstrateritorialne ali celo univerzalne kazenske pristojnosti. Izredni profesor prava človekovih pravic slovenskim sodiščem, zaradi njihove vprašljive kilometrine pri presoji povojnih hudodelstev v zadnjih dveh desetletjih, ne zaupa, da bi potencialne nove postopke izpeljala pošteno, neodvisno in nepristransko.
»Odprta je tudi še pot na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bi bilo možno uveljavljati, da je slovenska država kršila svoje pozitivne obveznosti glede pravice do življenja in prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. A za takšno pot, včasih polno preprek, morajo biti pripravljeni tudi sorodniki žrtev, ki so bile umorjene v povojnih hudodelstvih.«