V Cankarjevem domu je v sredo zvečer potekal pogovor s tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem, ki 26. avgusta praznuje 96 let. O svoji življenjski poti, ki je nekakšna metafora 20. stoletja, se je pogovarjal s prijateljem Evgenom Bavčarjem in urednikom Zdravkom Dušo.
Ob osebnem jubileju je Mladinska knjiga izdala Izbrano delo slovenskega pisatelja, ki je bil predlagan za Nobelovo nagrado!Nekaj izjemnega bo, če bo 10. decembra ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo pred govornico Švedske akademije kot nagrajenec stopil naš tržaški pisatelj Boris Pahor. Da, Boris Pahor je predlagan za najvišje priznanje, ki ga lahko prejme književnik.
Zgodba enega največjih živečih Slovencev se je začela 26. avgusta 1913. Leta 1920 je Pahor kot komaj sedemletni deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu. A to je bil samo uvod v dolga desetletja preganjanja in preziranja.
Pahor je na lastni koži izkusil najbolj mračne evropske totalitarizme. V zapore in koncentracijska taborišča so ga tlačili italijanski fašisti in nemški Gestapo. Preživel je morijo zloglasnega Dachaua. Jugoslavija je po vojni namerno pozabila nanj.
Zakaj takšno zatiranje? Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Umov in moralnih avtoritet njegovega kova v vsej zgodovini nismo imeli veliko. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.
Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. A ne tudi izbrisana.
Novo pomlad doživljajo z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Pahor končno prejel priznanje za svoje izjemno delo in moralno držo. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado – naše najvišje priznanje za dosežke v kulturi. Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije. V začetku letošnjega leta je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo.
Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Prevedene so v številne evropske in svetovne jezike. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah.
Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini ga Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati Napoleon I.
Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli.
Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja.
Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči.
A Pahor je dosegel še mnogo več. Pred pozabo je rešil zgodbe malih ljudi in malih narodov. Grozljivo usodo Judov med drugo svetovno vojno so namreč delili mnogi Slovenci, Romi, Čehi, Slovaki … Zaradi njih je treba brati Pahorjevo delo. Zato ponovna pomlad njegove literature in zato nova izdaja njegovih izjemnih romanov in zgodb.