To je povedal v nedavnem intervjuju za Reporter: »Koalicija, o kateri govorim, ne bo desna. Želja po boljšem življenju ni ne desna ne leva, otroci niso ne levi ne desni, družina ni ne desna ne leva« (18. 4. 2016). Mar v Sloveniji ni že preveč levice in vsegliharskih »mostiščarjev« med desnico in levico, da zdaj še Primc mednje sili?!
Še bolj skrb vzbujajoče je njegovo navdušenje nad Ivanom Omanom, ki ga je prav tako izrazil v intervjuju za Reporter. Oman je namreč tisti Demosovec in pomladnik, ki je podobno kot France Bučar prestopil v tabor Milana Kučana. V prispevku v oddaji 24ur ob lanski obletnici plebiscita Oman ni mogel prehvaliti Kučana: »Kučan je bil zelo koristen. Kučan je bil v vseh vzhodni Evropi najsposobnejši komunistični voditelj. Samo on je preživel, noben drug.« (glej) Povrh vsega Kučan je popolni antipod slovenske desnice. Od padca komunizma je naredil vse, da bi levica vladala do konca sveta, vendar ga Primčev idol Oman kljub temu hvali!
Oman za podporo Kučanu redno dobiva aplavz v levičarskih dominantnih medijih, medtem ko je Primc deležen drugačne obravnave. Ožigosali so ga za drhal, ko je leta 2014 demonstriral pred sodiščem, danes pa ga v polemiki s predsednikom DZ Milan Brglezom glede nerazpisa roka za zbiranje podpisov za referendum enačijo z ulico. Negativno mnenje o Primčevih političnih ambicijah je izrazil tudi njegov idol Oman, ki se je po lanskem referendumu o družinskem zakoniku posmehljivo izrazil o Primčevih načrtih za ustanovitev nove stranke: »Strank je že toliko, da je vseeno, če še kakšnih pet ustanovijo.« Primc bi se moral zaradi vsega navedenega na daleč ogniti Omana, namesto da ga vabi v svoje gibanje.
Primčevo navduševanje nad Omanom je toliko bolj šokantno, saj ga javnost pozna kot aktivista iz Odbora 2014, v okviru katerega se zavzema za pravično sodstvo in lustracijo. Zagovarja izredno konservativne vrednote, ki jih je uveljavil z aktivizmom ob lanskem referendumu o družinskem zakoniku. Zdaj se ponovno profilira z obrambo referendumske pravice, saj je prejšnji četrtek v ta namen organiziral shod Odbora 2014. Zato je večina upravičeno pričakovala, da se bo s svojim gibanjem in pozneje stranko pomaknil bolj desno od Janševe SDS in se za prostor pod političnim soncem spopadel s propadajočo Nsi. Čeprav Primc sploh ni novinec v politiki, ampak je bil član SKD že v začetku tranzicije, se tudi on očitno ni ničesar naučil iz velikih tranzicijskih napak desnice.
Natanko pred 24 leti, 14. maja 1992, je prisegla prva Drnovškova vlada, in to s podporo ključnih osamosvojiteljev iz Demosa. Janez Janša, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel so tedaj v zameno za podporo Drnovškovi levi koaliciji dobili ministrske funkcije, Jože Pučnik pa je postal podpredsednik vlade. Na volitvah decembra 1992 sta Janša in Pučnik takoj plačala visoko ceno za sodelovanje z LDS v levičarski vladi, saj se je SDSS komaj uvrstila v parlament (3,34 odstotka). Kljub jasnemu znaku desnih volivcev, da zavračajo koalicijo desnih strank z levico, je šla Pučnik-Janševa SDSS v začetku 1993 v ponovno »španovijo« z levico v drugi Drnovškovi vladi, kateri se je pridružila tudi SKD Lojzeta Peterleta. Čeprav je Drnovšek nekaj mesecev pred tem Peterleta vrgel s premierskega položaja! Rupel in Bavčar sta potem šla še korak dlje in se s svojo DS celo povsem prodala Drnovšku, ko sta se leta 1994 celo združila z levičarsko LDS in izdala desne volivce.
Kot nekdanji član Peterletove SKD bi Primc moral poznati tudi visoko politično ceno, ki jo je ta stranka plačala za sodelovanje z levo LDS na volitvah 1996 in postopoma postala povsem marginalna stranka. To velja tudi za njeno naslednico NSI, ki danes životari na robu parlamenta. Janša je šele po aferi Depala vas spoznal, da je storil napako s podporo Drnovšku in levičarjem. Slivnik piše v Kučanovem klanu (1996), da je Pučnik priznal, da so z razbitjem Demosa in podporo Drnovšku spomladi 1992 naredili veliko napako. Volivci so pomladniške stranke na vsakih novih volitvah kaznovali za »španovijo« z levico in podporo levim vladam. Primcu bi moralo biti jasno, da dolgotrajne vladavine LDS ne bi nikoli bilo brez nenehne podpore desnice, ki pa je za to na vsakih novih volitvah drago plačala z izgubo volilne podpore!
Vse to je velika zgodovinska lekcija za desnico, ki pa se je Primc očitno še vedno ni naučil. Sicer se ne bi navduševal nad Omanom, očetom Slovenske kmečke zveze, ki se je pozneje preimenovala v SLS. Gre za še eno pomladniško stranko, ki je drago plačala za podporo levičarski Drnovškovi vladi v letih 1997‒2000. Kljub vedno slabšim volilnim rezultatom od volitev 2000 dalje so nadaljevali s to prakso tudi v časih nekdanjega predsednika SLS Radovana Žerjava. Ta je hotel Slovenijo leta 2011 rešiti z »mostiščarskim« predlogom o »svetu modrecev«, v katerem bi poleg Omana sedeli še Kučan, sedanji premier Cerar, današnji pripadnik skrajnje levice Dušan Plut in veliki podpornik Zorana Jankovića France Bučar. SLS je zaradi dolgoletnega paktiranja z levico na volitvah 2014 izpadla iz parlamenta. Ker se desničarjem podpora levici ne splača!
Ko Primc razglaša, da ne bo ne desni ne levi, in se prodaja za pomladniškega »vsegliharja«, se je že na samem začetku izneveril volivcem. Zato je bolje, da ne rine v politiko, če ne ve, kdo je in koga sploh zastopa. Desnica plačuje visoko ceno za paktiranje z levico že celotno tranzicijo. In to bi moralo biti jasno tudi Primcu!