Pri dvodnevnem zaznamovanju praznika, ki je v EU posebnost, vztrajajo sindikati, gospodarstvo pa že ves čas opozarja, da to pomeni dodaten strošek in nezaželeno prekinitev proizvodnega procesa.
Za praznik dela nikjer v EU razen v Sloveniji nimajo dveh dela prostih dnevov, v Evropi pa je 2. maj kot podaljšek 1. maja dela prost dan le še v Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini in Ukrajini.
Leta 2012 je takratna vlada ob ukinitvi 2. januarja kot dela prostega dneva v predlogu zakona za uravnoteženje javnih financ predlagala tudi ukinitev dvodnevnega praznovanja praznika dela. Vendar so sindikati temu nasprotovali, tako da je bil kot dela prost dan ukinjen le 2. januar, medtem ko je 2. maj ostal dela prost dan.
A konec lanskega leta je na predlog največje parlamentarne stranke SMC državnozborska večina kljub negodovanju delodajalcev in ob opozorilih, da gre za predvolilni bonbonček, vrnila 2. januar na seznam dela prostih dni.
Na statističnem uradu sicer ocenjujejo, da en delovni dan v povprečju poveča oz. zmanjša bruto domači proizvod za 0,1 odstotka oziroma za približno 35 milijonov evrov. To velja ob predpostavki, da so vsi ostali pogoji nespremenjeni.
Tokrat sta 1. maj in 2. maj na začetku tedna in veliko zaposlenih je naredilo t. i. most še s 27. aprilom, ko obeležujemo dan upora proti okupatorju. Tako bo verjetno izpad v tem obdobju nekoliko večji.
Gospodarstveniki, zlasti tisti iz izvoznega sektorja, dvodnevno obeleževanje praznika dela vidijo kot motnjo v poslovnih procesih. Slovensko gospodarstvo je namreč tesno vpeto v prostor EU, kjer 2. maj ni dela prost dan, opozarjajo.
Po drugi strani zagovorniki 2. maja kot dela prostega dneva opozarjajo, da je prvomajsko obdobje v pretežnem delu Evrope sicer res povsem delovno, a se delovni ritem pred tem v večji meri umiri v času velike noči. Prav tako sindikati na primer izpostavljajo pomen dodatnega dne počitka za pogosto preobremenjene delavce.