Zvonko Černač je kot predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb prepričan, da mu Sova ne prisluškuje in da tudi njegovim strankarskim kolegom tega ne počne. Zaupa njenemu direktorju, ne zaupa pa tistim obveščevalcem, ki Sovo zlorabljajo za politične namene. Z novim podpredsednikom največje opozicijske stranke smo se pogovarjali tudi o parlamentarnih preiskavah, o aferi Patria, komisarju Janezu Potočniku in vladni politiki.
Čeprav ste poslanec SDS že drugi mandat, veljate za novo ime v stranki. Ste bili presenečeni, ko ste bili izvoljeni za njenega podpredsednika?Predlog za predsednika stranke me je zelo presenetil, saj je v stranki veliko kolegov in kolegic, ki so gotovo vsaj toliko primerni kot jaz.
Če se ne motim, ste bili v začetku 90. let med krščanskimi demokrati, zaradi česar so vas razrešili z mesta direktorja kobilarne v Lipici.
Nikoli nisem bil član stranke, res pa sem bil leta 1994 na listi SKD izvoljen v občinski svet v Postojni. Po spletu okoliščin sem leta 1996 postal v. d. direktorja na novo ustanovljenega zavoda Kobilarna Lipica. Prijavil sem se na razpis, predstavil program, ga pospešeno izvajal, nisem imel občutka, da bi bili z mojim delom nezadovoljni. Zaradi političnih okoliščin so po dobrem letu imenovali drugega direktorja.
Kdaj ste se pridružili SDS?
To je bilo 9. maja 2005, datum se ujema s takratnim kongresom stranke. Tako da sem res svež obraz, vendar pa sem bil vrednotam, ki jih zastopa stranka, privržen že zelo dolgo. Že prej sem sodeloval v gospodarskem forumu stranke.
SDS predlaga ustanovitev še pete preiskovalne komisije, ki naj bi preiskovala sporne posle gradbenih podjetij. Ali držijo navedbe predsednika DZ Pavla Gantarja, da naj bi se ukvarjali pretežno z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ker so naslednje leto lokalne volitve?
Zanimivo se mi zdi, kako hitro so se postavili v bran gospodu Jankoviću. Če so bili vsi posli izpeljani v skladu z zakonom in ni bilo nobenih ozadij, ne vidim potrebe po obrambni poziciji, po pritegnitvi cele skupine ljudi za zaščito dobrega imena ljubljanskega župana. Vemo, da so se v preteklih letih v gradbeništvu dogajale čudne stvari, dejavnost je bila v razcvetu, in to je prinašalo velikanske špekulativne zaslužke. V konkretnem primeru je sporno to, da so posle sklepali v zaprtem krogu in da gre za neposredno povezavo med družinskimi podjetji ljubljanskega župana in posli, za katere se je odločal kot župan. Če bi bila policija do vseh enaka in bi pregledala sporne posle, ustanovitev komisije niti ne bi bila potrebna.
Ali boste preiskali tudi to, da Janković izdelave kartice za mestni potniški promet ni zaupal najugodnejšemu in izkušenemu ponudniku, ampak podjetju, v katerem ima lastniški delež prvak stranke Zares Gregor Golobič?
To ni neposredno povezano s to preiskovalno komisijo, je pa gotovo posel, glede katerega bi se morali opredeliti nadzorni organi, vsaj računsko sodišče. V javnosti je bil izpostavljen utemeljen sum, da z izbiro ni bilo vse v redu, zato bi pričakovali, da se bo odzval kateri od organov, ki bedijo nad porabo javnih sredstev.
Boste to preiskovali v komisiji za afero Ultra-Golobič?
Predmet te preiskave so vse povezave, ki zadevajo politika Golobiča in podjetja, katerih solastnik je po nabiralnikih v tujini.
Tudi v tem primeru Golobičevo podjetje financirajo tudi z ljubljanskim potniškim prometom. Vsakdo, kdor se vozi z mestnim avtobusom, bo moral kupiti to kartico.
Prvi problem je vprašanje, kaj je bil sploh temeljni namen odločitve za prehod na kartico, drugi pa način izbire ponudnika; zakaj je bil cenejši ponudnik odklonjen, kakšni so bili dejanski razlogi. Če to primerjam z nekaterimi drugimi postopki, ki zadevajo racionalnost in gospodarnost nakupov, bi bilo to tudi v tem primeru dobro vedeti. Ne gre le za gospodarnost, ampak tudi za vprašanje, ali je bila odločitev za projekt sploh potrebna ali je bil interes nekje drugje, na strani tistega, ki je storitev ponujal, ne pa mestne občine.
VEČ V TISKANI IZDAJI