Zaradi prijateljevanja z Edvardom Kocbekom so Viktorja Blažiča pod pretvezo sovražne propagande na koncu svinčenih let zaprli. Ko so majskega popoldneva leta 1976 agenti Službe državne varnosti potrkali na njegova vrata, se je končala njegova novinarska pot pri Delu, in znašel se je med izobčenimi. Viktor Blažič pripoveduje tudi o tem, kako je kot mladenič doživljal državljansko vojno na Dolenjskem, o svojih partizanskih letih pa tudi o sinovem samomoru.
Ko so vas v svinčenih sedemdesetih letih zaprli, ste bili novinar Dela. Kakšno je bilo vaše delo?Najprej sem v centralni redakciji kot redaktor skrbel za zunanjepolitične novice. Nemalokrat se je zgodilo, da česa nismo smeli objaviti, pri delu sem se zato počutil zavrtega.
Lahko omenite kakšen primer?
Ko so, denimo, Palestinci vdrli v neki izraelski kibuc in v osnovni šoli vzeli ves razred otrok za talce, se Izraelci niso hoteli pogajati in so Palestince napadli, ti pa so začeli nemudoma pobijati otroke. Poročanje tujih agencij je Tanjug povzel, pobijanje otrok pa zamolčal. Urednika centralne redakcije Mira Poča sem vprašal, zakaj o tem slednjem ne smemo poročati. Rekel mi je, naj se zanimam za svoje stvari. Jaz pa sem mu odvrnil, da prav to delam, ker imam v tem trenutku v šoli dva svoja otroka. Kar odneslo ga je v šefovsko sobo k Jaku Koprivcu ali Mitji Gorjupu, kdor je že bil tam. Drug primer je iz časa vojne med Izraelom in Egiptom. Ko se je bližala koncu, je bila tretja egiptovska armada, ki je branila Kairo, obkoljena. Spet sem čakal, kaj bo poročal Tanjug ...
Najbrž znova nekoliko po svoje?
Seveda ni mogel zamolčati, da so Izraelci vdrli na egiptovsko ozemlje, ni pa poročal o »odrezani« egiptovski armadi. Iz poročil tujih agencij sem Tanjugovo novico dopolnil še s to besedo, ne da bi čakal na Tanjugov popravek. Čez kako uro je ta popravek le prišel. Listek sem shranil, na prvi strani pa sem dopolnjeno poročilo umestil v okvir. Tudi ta večer sta dva kurirja krtačne odtise Dela razvozila k petim »bralcem«; to so bili Sergej Kraigher, France Popit, Mitja Ribičič ter Edvard Kardelj in Stane Dolanc, če sta bila v Ljubljani. Šele ti so natis odobrili, če pa jih je kaj zbodlo, je sledil »popravek«. Kmalu me je poklical Jak Koprivc, mi ukazal, naj vržem ven omenjeno vest v okvirju in me za povrh še nadrl. Ko sem naslednjega dne v beograjski Politiki prebral novico, ki našim »bralcem« ni bila všeč, sem jo Koprivcu takoj pomolil pod nos.
Se je prijel za glavo?
Toliko skrbi si ni delal. Le zarežal se je, saj za to ni bil »odgovoren«, čeprav je bil odgovorni urednik. Takšna neodgovornost je bila »dobra« plat socializma.
Vi pa ste postajali cinik?
Še ne, spraševal pa sem se, ali sem sploh sposoben po vseh novinarskih pravilih sestaviti povsem navadno vest tako, da bi vsi vedeli, kaj sporoča. Premestili so me v uredništvo reportaž, kjer sem delal nekaj mesecev. Ko sem nekega petka oddajal stran, me je urednik Jože Vetrovec vprašal, kam bi posedli Manco Košir, ker so jo dodelili v našo redakcijo. »Ne vem, mize nima, stola tudi ne. No, jo bomo po vrsti vzeli v naročje,« sem skušal rešiti zagato, a se je ta rešila drugače: v ponedeljek je prikupno dekle že sedelo za mojo mizo, jaz pa na Povšetovi.
Aretirali so vas torej doma?
Da, prišli so ob osmih zjutraj. Takrat sem stanoval na Črtomirjevi za Bežigradom. Premetali so stanovanje, pregledovali knjige, jih nekaj zasegli, polastili so se tudi zapiskov in pobrali celo prevod pravljic, ki sem ga pripravljal. Niso si dali dopovedati, da so to res le pravljice. Povabili so me na policijo, jaz pa sem takoj vprašal za nalog. Vodja preiskave se je nejevoljen usedel za mizo in ga napisal. (smeh) Iz naloga sem sklepal, da vendarle ne bo šale. Osumljen sem bil sovražne propagande in »zbiranja zoper ljudstvo in državo«. Več kot dišalo je po organiziranem zarotniškem delovanju. Na Povšetovi so me dali v kletne prostore, namenjene pijancem.
VEČ V TISKANI IZDAJI